14.2. Sydney - Nekaj misli o samoobvladovanju - 14.02.2007
Poljski natakar je pravkar z neznanskim hrupom raztrescil pladenj s kavami in kozarci dve mizici stran. Crepinje so letele dva metra naokrog. Deckotu je ime Bart, je svetlolas, vitek in postave kosarkasa. Ze veckrat sem skocil na kavo v QVB in padel mi je v oci. Upam, da pregovor o crepinjah in sreci drzi. Pravkar sem dvignil 72 fotografij v Woolworthsu. Bil sem zatopljen v pregled fotografske opreme Bloga in je pocilo. Presenetljivo. Prevelika osredotocenost, s tujko koncentracija, na moj mali svet slikic, in trenutna odsotnost od stvari in dogajanja v moji blizini, je rezultirala z dozivetjem soka. Mogoce se bo marsikomu zdelo, da pretiravam v svoji osebni sodbi dogodka, da mu pripisujem prevelik pomen.
Zdi se mi, da je z virtuoznostjo pretiravanja pri opisovanju nepomembnih dogodkov mogoce identificirati najboljsa literarna dela. Gorivo pisateljev in pesnikov je sposobnost vzivljanja v vse odtenke banalnih razmerij iz prezrte vsakdanjosti. Navsezadnje smo vsi ljudje na istem in dozivljamo mentalno klimo svojega casa od rojstva do smrti. Sodozivljamo jo s starsi, brati in sestrami, lastnimi otroki in partnerji. Se prijatelje selekcioniramo glede na lestvico preferenc subjektivno. Vsakdo s parom uses, oci, s kozo in z jezikom sodeluje v svetovnih dogodkih. Bartu je pladenj z napitki zdrsnil iz rok po nesreci, nenamenoma.
Pricel sem razmisljati o lastnih incidentih, ki so bili rezultat osebne svojeglavosti in afektov. Nekoc, v najstniskih letih, sem vrgel sestri v glavo spagete. Upam, da mi je oprostila. Na neki zabavi, sredi vinograda, sem obmetaval prijatelje s stepeno smetano. Dva krat sem razgrajal v svoji druzini. Prvic sem razbil nekaj kroznikov, drugic razlomil nekaj crvivih stolov in klopco. Zdaj vidim, da naklepna destruktivnost prevlada nad razumom takrat, ko jo inhibira alkohol ali globok obcutek nemoci in obupa. Se nedavno so bile telesne kazni del vsakdanje vzgoje v solah in cerkvi. Morebiti pa je bolje, vreci ob tla nekaj stekla ali razlomiti malovredni kos pohistva, kot pa se s pestmi lotiti socloveka? Razbijanje je vseeno le skrajno sredstvo kanaliziranja agresije, je rezultat slabega obvladovanja in nekulture. Kontrola destruktivnega v cloveku je krona dobre vzgoje srecnih, uravnotezenih ljudi. Z vec srecnih ljudi bodo druzbe prihodnosti boljse od danasnje.
Zanimivo se mi zdi vedenje Grkov, ki bucne zabave koncajo z razbijanjem kroznikov. V uvodni sekvenci filma Sergeja Bondarcuka Vojna in mir, rusko plemstvo zabavo zakljuci z razbijanjem kristalnih kozarcev.
Prometne nesrece, pretepi, koncno tudi vojni obracuni, so rezultati zmagovite moci destrukcije nad ustvarjalnim sozitjem. Sprasujem se o izvorih te empatije. Tudi v naravi obstajajo ekscesna stanja primerljiva z odnosi v cloveskem plemenu. Mogoce je v procesualnosti nasega sveta, mislim na alkemicne danosti casa, vkodirana matrika poteka.
Naloga civilizacije je v misiji prekanaliziranja ekscesnosti, agresivnosti in unicevalnosti v koristno smer. Razdiralna moc vode, speljana preko vetrnic turbin, je razsvetlila domovanja ljudi pred dobrimi sto leti. Spomnim se del pri obnovi stare hise, urejanju vrta. Z lopato, copicem in kladivom, se ohladi se tako vroca glava.
Bart je pometel vse crepinje in novi ljudje so sedli k mizam. Nihce od okrog sedecih ni pripisal dogodku posebnega pomena. Sydneycani se zdijo srecni in vzgojeni ljudje.
|
Domov ![]() Utrinki ![]() Galerija ![]() Blog ![]() Delo ![]() Kontakt ![]() |
|||