<- - BLOG - ->

Po hotelski sobi lazijo scurki, njihov kralj meri v dolzino 5 cm. Scurki lazijo ponoci po plocnikih. Najbrz zaradi toplega podnebja. V sobi je skoraj nemogoce brati, pisati in pocivati v klasicnem smislu. Okno z zaluzijami gleda na fasado sosednjega penziona 4 metre stran. Ventilator iz bliznje kuhinje prinasa v sobo vse, kar uparjeno in vdimljeno izhlapi iz loncev restavracije za 400 ljudi. Zato sem se odpeljal v Centennial park in pod borom v miru bral. Tudi na plazi proti veceru pikajo zuzelke. Tako je cas primorskega ugodja, pretezno potrpezljivega avtorja, mestoma nacet.

Vceraj zvecer sem se vracal cez most, in na Rocks srecal mlad par. Pogovarjali smo se o zanemarjeni resnici, da vsi izviramo iz mnozice neznanih prednikov. Izhajamo iz matere in oceta, ta dva iz stirih prednikov, slednji iz osmih, ti so rezultat zvez 16,...naslednji 32..., in se dalje 64 oseb. V sedmem kolenu je nase genome oblikovalo 128 oseb, v osmem 256 ljudi. Deset generacij nazaj so nam svoje dedne lastnosti razdelili mozje in zene, katerih stevilo presega 1000. Zato se mi zdi risanje druzinskih debel popolna neumnost. Nato smo se poslovili.

Prisel sem na George street in trcil ob povodenj praznje oblecenih mladih deklet. Verjetno so se odpravljale na sobotni ples. Bile so lepe, v kratkih oblekah z naramnicami, golonoge in goloroke. Zanimivo je, da Sydneycanke pohajkujejo v skupinah. Kot gazele na visokih petah preckajo siroke ulice. Nasmejane dvajsetletnice. Na Wilsons Pointu, v Severnem Sydneyu, sem videl ohcet. Nevesta v belem pajcolanu v druzbi razposajenih svatov pred pavilijonom Luna parka. Pozirali so za spominske fotografije pred veduto Opere, Zalivskega mostu in neboticniki Sredisca, na drugi strani zaliva. Sobotne poroke, podobno kot na Ljubljanskem gradu ali na Rotovzu.

Sydneycani se predajajo druzabnosti praviloma v soboto zvecer. Lepo se oblecejo in vidim jih v tisocerih pubih, klubih in restavracijah odprtih do zgodnjih jutranjih ur. Pivnica v Coogeeju obratuje do stirih zjutraj ali dokler so gostje voljni zapravljati. Po Pustnem karnevalu, Mardi Grassu, 3. marca, sem se pes vracal iz mesta in dozivel, kar pravkar porocam. Nedelje dopoldne so druzinsko obarvani cas tradicionalnih piknikov. Zberejo se druzine ali prijatelji. Na obalah, po razseznih parkih in nabrezjih zaliva, je mogoce opazovati druzbe. Posedajo na odejah, jedo, pogovarjajo se, otroci se zogajo... Podobno kot pri nas, ko se je pricela moda peke cevapcicev in so uvedli vikende, mislim da kmalu po letu 1960.

 Ljudje v tako velikem mestu milijonskih mnozic so vljudno zadrzani. Z obveznim pozdravnim obrazcem: How do you do. Angleska etiketa se je kot vedenjski okvir in druzabno pravilo oprijela vseh priseljencev. Od 20 milijonov Avstralcev jih je tri cetrt rojenih zunaj nove domovine. Opazam, da je logika sprejemanja novodoslih zasnovana po stoletnem vzoru kolonialnega imigracijskega kodeksa. Ze prvih petdeset let po ustanovitvi Sydneya, so nekdanji kaznjenci in njihovi potomci predstavljali najbogatejsi sloj mescanov. Zemljiska posest, koncesije in pretovor blaga - vse to se je skoncntriralo v rokah nekdanjih na silo pripeljanih angleskih in irskih drzavljanov Zdruzenega kraljestva.

Zgodbe o Rojstvu Sydneya so dalec od pravljice in sedanjega blescecega nalicja mesta. To so zgodbe pretresljivih cloveskih usod, trpljenja in necloveskega mucenja, v prvih desetletjih razvoja. Se stoletje po ustanovitvi je ostal ta penoloski-kazenski obrazec evidentno vodilo ravnanja v notranji politiki Avstralije.

Leta 1895 je Sydney stel 400 000 prebivalcev. Anthony Trollope, znani angleski pisatelj in globetrotter tega casa, ga postavlja na piedestal v mestnem nacrtovanju, pred ostale svetovne metropole, zaradi mnozice lahko dostopnih javnih parkov, zelenic in blizine obale, enega najbolj ocarljivih zalivov na svetu. Strinjam se z njim. 

Neboticniska manija je v poslednjih 40 letih spremenila podobo vseh svetovnih velemest. Botanicni vrt ob Sydneyskem srediscu je ostal v kvadraturi enak, kot je bil pred stoletjem. Vlak podzemne zeleznice so speljali pod zemljo. Vgreznjeni avtocesti so prav tako namenili podzemni predor. Okolje najvecje arhitekturne vrednosti ni postalo zrtev rastocih infrastrukturnih potreb, ampak je ohranilo nalicje starega nacrta mesta. Zaliv Darling Harbour je popolnoma pozidan z neboticniki. Pred tednom dni so sprejeli novi zazidalni nacrt v korist zelenih povrsin in nizjih stavb na rtu. Neboticniki se sirijo kot gobe po dezju tudi na drugi strani zaliva, v Kirribiliju. Sedaj so se razmeroma novi implantant v tem tradicionalno rezidencnem predmestju, omejen v sirini. Ekonomska logika izgradnje je bila in bo faktor sirjenja ter izgrajevanja urbane podobe vseh mest.

Ob pogledu s pilona-stebra mostu na Dawes Pointu, kjer sem bil predvcerajsnjim, na tisoce vozil brzecih preko Harbour Bridgea, sem nehote pomislil na arhitekta. Ta je verjetno slutil, da bo cudoviti lok jeklenega mostu, nosil tako siroko vozisce prometnega srca Sydneya, se preden se je uveljavila masovna proizvodnja avtomobilov. Ker vcasih neznosno nergam zaradi odprave tramvaja v Ljubljani, naj povem, da so isto storili tudi v Sydneyu. Seveda pa so zgradili udobno in poceni podzemno zeleznico. Ta povezuje 50 km oddaljena predmestja s centrom Sydneya. 

<- - BLOG - ->