<- - BLOG - ->

Ob prebiranju knjige Georgea Seddona Stara domacija, The Old Country, zaloznika Cambridge University press 2005, se mi odpirajo oci za prezrti svet rastlin. Pomen sozitja in spostljivega gospodarjenja z zelenimi, cvetocimi in s plodovi radodarnimi organizmi, ki nas hranijo, presnavljajo skodljivi CO2, bogatijo ozracje s kisikom in navsezadnje preko svojih nevidnih korenin hranijo vse, kar leta, se plazi ali se premika z nogami, je tema Seddonove poglobljene studije florae Australiae.

Od prvega botanika Josepha Banksa vkrcanega na ladji Endeavour Jamesa Cooka, do sodobnih znanstvenikov, katerih delo je preucevanje zelenih, nemih, v tla priraslih rastlin, dreves, cvetlic... Neverjetne prigode mnogih pogumnih vrtnarjev, botanikov in biologov, pa tudi upodabljajocih umetnikov floristov, iz casov brez fotografije, ko je copic, pero in svincnik ob graficnih tehnikah zagotavljal sirjenje vednosti, ter prinasal cudovite podobe avstralske flore evropski javnosti v knjizni obliki, bi morale biti redna tema dansanjih plehkih vsebin medijev. Zanemarjena znanstvena dediscina z junaki bi bila izvrsten vzgojni motiv mladim, ki jih komercialno orientirane TV mreze, tisk in veliko pop kulture odvracajo od tistega najbolj zlahtnega cloveskega principa - vedozeljnosti.

Velike spremembe avstralske prvinske, nedotaknjene divjine v dobrih 200 letih, in vnasanje tujih vrst zivalstva in rastlinstva na kontinent, so predmet analize vrtnarskih tehnik Georgea Seddona. Mnogo vrst je uslo nadzoru. Sirijo se pleveli in izrinjajo avtohtoni zeleni plasc. O tem sem ze pisal v rubriki rezervat Trenerry. Intenzivno kmetijstvo na 300.000 kvadratnih kilometrih izkrcenih povrsin prinasa negativne stranske ucinke. Program vlade prinasa prve kali optimizma. Na vsej gosto poseljeni vzhodnoavstralski obali ter pasu v notranjosti, nacrtujejo rekonstrukcijo prvinskih habitatov. Ta zeleni pas bo dolg vec tisoc kilometrov, v sirino pa bo meril ponekod tudi do 100 kilometrov. V vsem sektorju bodo veljali poostreni ekoloski normativi in zakoni.

Pred casom sem gledal dokumentarec Deutsche Welle. Tema je bila dokaj sarkasticna - Zelena zelezna zavesa. Pozitivni stranski ucinki evropske delitve po II.svetovni vojni, so namrec ob vsej zastrazeni, ljudem prepovedani meji, med vzhodom in zahodom, od Baltika do Madzarske, povzrocili razbohotenje zivalstva in rastlinstva. Mejni pas, dolg vec tisoc kilometrov, je ostal zeleni trak Evrope. Tudi EU je ta koridor spoznala za habitat izjemnega pomena. Seveda je v gosto poseljeni EU, kjer vsakih deset let pozidajo ali drugace unicijo plodno prst na 850 kvadratnih kilometrih ozemlja, zelena politika imperativ prezivetja. Drugace kot tukaj, sredi najvecjega kontinentalnega otoka na svetu, kjer zivi le 20 milijonov ljudi. In se ubadajo s problemi ciklicnih sus, gozdnih pozarov in preskrbe s sladko vodo, ze od casov prvih kolonistov. Tri cetrtine Avstralije je susna stepa ali puscava. Avstralski kontinent je izoliran ostanek mezozojskega zivalstva in rastlinja. Unikaten habitat in zato dragocen.

Vkljub izredni moci rastlin, da mladike prerasejo pogorisca naravnih pozarov kmalu zatem, ko ugasne zerjavica, ali, da se posebej v tropskem pasu, zanemarjena arhitektura postane plen bohotne vegetacije v nekaj letih, je pomen ocuvanja prvinskih okolij del osnovne kulture naprednih druzb. V Indiji je dzungla prerasla obdelovalna zemljisca v treh letih, ce so jih prenehali obdelovati. Tako porocajo uradniki Guvernerja Vzhodnoindijske druzbe Warrena Hastingsa v Zahodni Bengaliji. Cas - 18.stoletje. V Sloveniji se zarascajo pasniki in travniki v zapuscenih hribovskih vaseh. Zaradi hladnejsega podnebja nasa gozdna dzungla potrebuje dalj casa. Priblizno 20 do 30 let.

Charles Darwin je kupil na Skotskem ograjeno parcelo. Cas - 19.stoletje. Stirideset let je opazoval intaktni kvadrant zemlje. V tem obdobju je iz pasnika nastal gozd visokih dreves s spremljujoco favno, ki se je menjavala socasno s transformacijami rastlinskega plasca. Darwinu je ta eksperiment razcistil pojme povezane z uveljavljanjem vrst in boju med species za obstanek.

Med mojimi tromesecnimi sprehodi po Sydneyu sem prehodil na stotine kilometrov. Izkristaliziral se mi je pogled na mestno krajino in soodnos z rastjem. Sredi velemest je vrtnarjenje dolgorocnejsi, nacrtni proces humanizacije arhitekture. Pozidava in razmah metropolitanskih predmestij je bila v Sydneyu, tako kot v Evropi in Ameriki, rezultat blaginje in politicno ekonomske stabilnosti v zadnjih 60 letih. Podobno je tudi drugod. Brazilec iz Sao Paula se je pritozeval nad nemogocimi razmerami v najvecjem od svetovnih velemest. Gosto natlacena supervelemesta s populacijami, ki presegajo 20 milijonov ljudi, nujno potrebujejo zdravljenje v smislu zelenega urbanizma.

Zdrava drevesa v Hyde Parku ali ob mnogih drevoredih v Sydneyu so namrec starejsa od 50 let. Zdi se, da tudi tukaj upada zavest o pomenui nacrtnega gospodarjenja z zelenimi parkovnimi povrsinami. K sreci so ti procesi opazni posamicno, v ozjem srediscu ob zalivu Darling Harbour. Sydney je zaradi svoje unikatne lege ob razvejanem zalivu stoterih polotokov in prijetnega podnebja, v pogledu parkov in javnih zelenic, vzorcno mesto, ki lahko daje lekcije nekulturnemu zanemarjanju temeljev prijetnega mestnega zivljenja - parkom. Res pa je, da je arhitektura razbrstelih se bivalnih predmestij, dalec od harmonicne podobe evropskih mest in daljse tradicije rasti. Raznorodnost slogov se dopolnjuje mestoma kicasto.

Vendar je tudi v Evropi prezenten trend enoumja, posledica kratkorocnih profitov investitorjev in zmanjsanja zelene zavesti mestnih oblasti. Tudi degradacija arhitekturnih biserov je evidentna v vaskih okoljih in po mestih. Dolgocasna in prefabricirana tipska arhitektura transportno podporne infrastrukture doprinasa k dolgocasju in sivini vecine svetovnih mest. V trgovinah Sydneyskih nakupovalnih galerij je podobno kot v BTC ali Shopping centru Wien Sud. Prenove unikatnih, stoletja starih mestnih arhitektur, s posluhom za ocuvanje originalnega spomeniskega bogastva preteklosti, sta v Sydneyu primera Queen Victoria Building na George streetu in Galerije Strand na Market streetu. Unikatnost je prednost.

Povsem pavsalno bi bilo vse novo metati v kos povprecnosti. Mnogo modernizma je dobrega, se posebej v Sydneyu. Pravljicna mesta pa so tista, ki so ocuvala otoke starih cetrti in jih z novogradnjami preplastila, integrirala v smislu insul. Vecplastnost takih karejev daje pecat tradicionalnega, originalnega. Ze v Parizu je lepo doziveti v centru nekaj ohranjenih starih ulic enonadstropnic zraven Beaubourga. Ali se sprehoditi po Trubarjevi v Ljubljani. Imperialna kolonija Sydney je verjetno utrpela najvecjo izgubo arhitekturnih fundamentov na racun ekspanzivne modernizacije v XX. stoletju. Tisto, kar so ohranili, daje pecat zlahtnosti avstralskega lifestylea, zivljenjskega sloga. 

<- - BLOG - ->