<- - BLOG - ->

Hotel, v katerem zivim v Coogeeju, je zavetisce samskih moskih. Najmlajsi steje 25, najstarejsi 75. Z berglami se vzpenja v drugo nadstropje. Odkar sem tu, sem ga dva krat srecal. Sosed na koncu hodnika Noam, me je ze nekaj dni po vselitvi povabil na pijaco. Cez tri tedne sva res prezivela cel vecer v kramljanju. Ob popitem pivu se je pogovor raztegnil v jutro. Sosed preko hodnika je upokojenec nekaj nad 60 let. Danes sem spoznal Michaela. Vsi mi zavidajo, ker imam najvecjo sobo 3 krat 4 metre. Mnogo veteranov zivljenje naplavi v take hotele starih sabelj. Legionarji, ki se niso vkljucili v zgodbe o uspehu, za katerega je sprejeto urejeno druzinsko zivljenje v lastnem stanovanju ali v hisi. Z zivljenjskim partnerjem. Zanimiv fenomen velemestnega socialnega utripa. Hotel je le 50 metrov stran od plaze. Lokacija je prednost. Tudi upravnik Bob je fejst. Pred enim mesecem je sel k 85 letni mami, ker je imela srcni napad. Placal sem mu avanzo do konca svojega bivanja v Sydneyu. Zdaj, ko mi pohaja denar, mi je Bob vrnil depozit.

Avstralci so v Sydneyu prej kot ne zadrzani in umaknjeni v svoje privatne svetove. Ampak vedno pozitivno odprti, ce jih ogovoris. Nasa mentaliteta je bolj ekstrovertirana. Na avtobusu se nihce ne pogovarja. Najbrz so to prilagoditve velemestnega  boja za svoj sedez, kosilo, dom in eksistenco. V klubih je namrec drugace. Podobno kot pri nas. V milijonskih velemestih je anonimnost prednost in posledicno vpliva na bonton. Norme tercialnega vaskega ambienta pa tako smesi vsa evropska literatura s kronskim skandalom okrog izgradnje vaskega sekreta v Clochemerleu.

Ker je Sydney metropola, je drsenje v vozilih po lepih avenijah, ali prevazanje z dvigali nujno zlo mestnega nacina zivljenja. Jaz verjetno delujem mestoma neotesano. Ker sem komunikativen, opremljen s fotoaparatom, kamero. Vcasih sem tudi vulgaren, mislim na izrazoslovje. Avstralci ne kolnejo na glas. Meni pa se je nekajkrat ze primerilo. Po horoskopu sem bik in vcasih pac popenim.

Ze med lanskim klatenjem po Indiji sem pricel oblikovati kriticni odnos do osebnih zmot, stereotipov in slepil, s katerimi sem se opremil v preteklosti. Tu v Sydneyu pa sem dozivel razsvetljenje okrog pojma stigmata. Etiketiranje, posplosevanje, sentflorjanski predsodki, zacinjeni s posmehom nerazumevanja, so odsev globoke krize dojemanja kompleksnih procesov, ki potekajo povsod po svetu. Mislim na naso civilizacijo mnozicnih medijev in spreminjajoce se merkantilne kulture. Razmah znanosti in posledicno razmah tehnologije sta svet v poslednjih 100 letih preoblikovala temeljiteje, kot kadarkoli prej v zgodovini.

Stigmatizirati pomeni ozigosati, vzgati znamenje ali drugace omadezevati drugacno. Znameniti stigmata clanek v Londonskem Timesu opisuje trud inzenirja Georgea Stevensona, izumitelja lokomotive, kot vprasljivo in riskantno pocetje in iznajdbo. Ljudje ne morejo prenesti vecjih hitrosti od kocije, se posebej ne voznje skozi tunel, je zapisal novinar na zacetku 19.stoletja. Podobno stigmatizirajoce se pise ali poroca o marsicem tudi v sodobnih medijih. Ne le s komentarji dosezkov vrhunske tehnologije, zal prepogosto v slepi veri dobronamerno predstavljajo le ozek spekter druzbenih fenomenov 21.stoletja. Ne cutim se poklicanega za podajanje konkretnih primerov takih zlorab javnega obcestva. Pereci problemi so bili in bodo videni skozi oci razlicnih razlicno. Okrog polresnic, cenzure in nedopustne Stigme, s katero se danes kroji resnica o svetovnih atomskih arzenalih, pa menim, da je treba priceti z medanrodno pobudo za nuklearno razorozitev.

Mislim, da bi se vsi strinjali z oceno, da je bila Druga svetovna vojna zadnja klasicna vojna v zgodovini clovestva. Vecina zrtev so bili civili. Koncala se je z eksplozijama atomskih bomb. Ta vojna je bila rezultat popolnega neuspeha plemenitega poslanstva svetovne politike in najpomembnejsih vprasanj obstanka, pozitivnega nadaljevanja civilizacije ter kulture. Bila je rezultat koncne konfrontacije razlicnih stigem, ki so pricele pripravljati teren za dokoncni obracun ze desetletja pred razpletom.

V trenutnih odnosih med najvplivnejsimi svetovnimi politicno ekonomskimi sistemi je opaziti trend vecanja nestrpnosti. Ranljivost informatske postindustrijske civilizacije je velika. Interdependentnost  vseh se nikoli vecja, kot danes. Pomislim samo na izpade elektricnih omrezij, ki ohromijo zivljenje desetin milijonov ljudi. Krhkost in dragocenost dobrega zivljenja je premalo poudarjena v manifestacijah mnozicne kulture. Velika disonancnost v temeljnih pravicah do brezplacne izobrazbe pa je mnogokje krsena. Vsi dihamo isti zrak. Vsi delimo en svet. Vsi skrbimo za ljubljene.

Mogoce so moji monologi mestoma pateticni. Po Reneju Descartesu, ki je razum uveljavil kot temelj samozavedanja in biti, je vsa Evropa dozivela dobo Razsvetljenstva. Temeljni dvomi o razsodnosti cloveka so se priceli prav po koncu ze omenjene Druge svetovne vojne. Sledilo ji je 350 eksplozij veliko mocnejsih peklenskih bomb v ozracju, ki ga vdihujemo. Zato se je vame tukaj v Sydneyu naselila otoznost. Ker vidim, da pretezna vecina podlega zapeljivi moci podle, intrigantske neumnosti stigme.

<- - BLOG - ->