<- - BLOG - ->

Danes sem se že več kot dvajsetkrat zapeljal v staro srce Sydneya - v prvi pristan Circular Quay. Še dandanašnji je prometno križišče vsega štirimilijonskega mesta. Na vzhodu ga omejuje polotok Bennelong, imenovan po Aboriginu, prevajalcu in prijatelju prvega guvernerja Arthurja Phillipa. Na njem se belijo strešne školjke Opere. Na zahodu zalivčka, na rtu Dawes Point, pa se prične bočiti lok Zalivskega mostu. Zdaj vidim, da je odločitev ostati ves čas potovanja v Sydneyu, dobra. Danes namreč je bilo ob zalivu tako, kot nikoli prej. K lepim vtisom je prispevala akcent svetloba ob pomladanskem enakonočju. V treh mesecih so se dnevi opazno skrajšali. Po nebu se je vil prosojen pajčolan koprenastih oblakov, sence so se ostro razmejene, mehčale na krošnjah dreves na Dawes Pointu.

 Pod most je priplula velika prekooceanska turistična križarka. V pristanu na Rocksu je bila zasidrana stara trojambornica z maskoto laboda na kljunu - Sven. Stari bradati izvošček, mogoče je bil celo lastnik, ki s tako antično jadrnico prevaža turiste, me je pobaral zaradi kamere. Povedal sem mu, da sem se odločil pred tremi leti spremeniti življenje in v delu poizkusiti nekaj novega. Ustvarjalne persone pač eksperimentirajo. Po 25 letih dokumentarnih portretov in biografij z domačih hribov in dolin, se prileže Ocean. Morski volk se je nasmejal in se odpeljal s svojim dostavnim kamiončkom.

 V tem delu še najdeš odmev starega Sydneya. K sreči so ohranili niz opečnih skladišč in tehnično arhitekturo. V Sydneyu je takoj po ustanovitvi mesta pričela delovati ladjedelnica. In že prvo leto so posadili vrtnine. Med takimi otočki starega Rocksa šele zaslutiš lepoto in čar minulega časa. Na Dawes Pointu se namreč prično dvigati podporni piloni jeklene konstrukcije Zalivskega mostu. Temno sivo jeklo tega tehničnega "monstruma" v ravni črti lebdi deset nadstropij nad slemeni enonadstropnic.

Odmevi drdravih vlakov, odzvanjanje ladijskih siren pod konstrukcijo pričarajo vtis nadrealnosti. Spodaj so uredili lep park muzej, namestili obrambne topove stare baterije, ki jo je postavil arhitekt Greenaway in je stražila dostop v notranjost zaliva. Uro pred sončnim zahodom je snop svetlobe osvetlil krošnje dreves in bronaste topove. Posvetilo je celo na trebuh mostu. Zdaj razumem daljnosežni vpliv stoletja zmagovite tehnike, ki je rodilo v stavbarstvu slog modernizem.

Hrabri novi svet pisatelja Aldousa Huxleya se je v Sydneyu deloma utelesil. Pomislim tudi na Kerouaca in prve beatnike, upornike proti etablirani kulturi modernizma. Beatniki so bili moderni potujoči bardi, vkrcani ilegalci na kompozicijah transameriških vlakov. Kronisti zahodne kulture v času pred in po strašni Drugi vojni. Huxley je drugačen. Fin gospod z enormnim znanjem in kulturo. Tudi njega je bolelo spoznanje, da se iz družbe, kjer narediš vtis z nakupom nove tehnične igračke, pritiskaš na gumbe, med hitenjem izgublja žlahtna lastnost razgovarjanja. S tem mislim na vrednote družinske ljubezni in prijateljskega sožitja.

 Huxley močno ironizira, a v isti sapi zagovarja ideale akademske svobode. Kerouac na drugem nivoju beleži stranske učinke potrošniške družbe, kjer je vsakršen profit merilo veljave, in ljudje vrtavke casinoja borze. Pod Harbour Bridgem se moje literarne kritiške spekulacije navsezadnje sprevračajo v moraliziranje režiserja, ki je imel nekaj sreče, da se je rodil v 50 ih letih, in ni trpel ne pomanjkanja ljubezni, ne materialne blaginje.

 V ocenah literarnih zgodovinskih figur in njihovih zgodb je merilo objektivnosti vedno preizkušano v prizmi različnih valovnih dolžin rdeče niti pripovedovanja. V poistovetenju z drobci pripovedi ali določenimi junaki vedno zrcalimo lastni jaz. In osebna doživetja. Huxley v Grotesknem plesu al fresco sportretira galerijo person Londona med dvema vojnama. Ta igriva in duhovita galerija osebnosti, iz dobe porajajočega se modernizma, sovpada z načrti gradnje mostu v Sydneyu. Kerouac je rezultat prve generacije rojene v času modernizma. Hitrega transporta, avtocest, svobode popotnikov med bencinskimi servisi transameriških prometnic. V njegovem romanu Darma klateža slišim klic otroka, ki z nahrbtnikom kolovrati po kontinentu, obiskuje prijatelje in celo sorodnike. V pričakovanju sprejetosti deziluzija modernega človeka vedno znova sooči z dejstvom individualne nemoči. Kajti univerzalni tok sprememb, ki jih je generiral modernizem, in se niso pričele v XX. stoletju, pač pa že konec XVIII. stoletja, z zmago enciklopedičnega logosa, je neizbežna, usodna matrika razvoja Zahoda.

 Ob vseh kritikah tega življenjskega sloga ostaja neizpodbitno dejstvo, da še nikoli prej v zgodovini, ni tako velika množica ljudi sposobno dojemala razmer, relativno dobro živela in svobodno potovala. Zato se sprašujem po izvoru revolta novodobnih beatnikov - antiglobalistov. Komunicirajo z globalnim internetom, večina jih vozi avtomobile, nekateri potujejo demonstrirat celo z letali.

V tem duhu vidim svoje delo kot izraz resnično svobodnega umetnika. Liberalno odrešenega vseh tokov in lobbyev, med katerimi se danes dogaja svetovni teater debate in tekmovanja idej. To prizadevanje ni zapiranje v slonokoščeni stolp egoista, ampak eklektično deduktivno delovanje v laboratoriju dokumentarnega cineasta.

<- - BLOG - ->