<- - BLOG - ->

Izlet na South Head, na Južni Rt pri ustju z odprte pacifiške obale v notranjost zaliva Port Jackson, kjer se je razvilo to lepo mesto.Še tri dni me loči od poleta domov. Tudi, če bi se naselil za eno leto, ne bi mogel videti vsega. Saj še vseh ulic rojstnega mesta nisem prehodil.

Poraja se vprašanje: "Čemu radovedno potujemo in se razgledujemo?" Mnogi ne poznamo niti lastnih sosedov. V Indiji nisem videl Tadj Mahala in Zlatega templja v Amritsarju. Mene privlači običajna vsakdanjost. Ordinary life.

Zvečer sem na prazni plaži Watson's Bay videl očeta. S tremi predšolskimi otroki so zidali peščeni grad. Plaža je bila opustela, bili so edini ljudje, zamaknjeni v igro so se predajali čudoviti ustvarjalnosti. Ta je temelj dobre vzgoje. Nebo je bilo oranžno, nekaj milj stran so se na obzorju pričele svetlikati prve luči v nebotičnikih središča Sydneya. Ta četvorka pa se je nasmejana igrala v pesku.

Posnel sem 20 ur videa. Lahko bom stkal zgodbe, začinjene z znanstvenimi izsledki, posvečene temam kot npr: rojstvu velemest, planiranju, transportu,javnim parkom, arhitekturi... skratka skupnim temam vseh mest na svetu. Površnemu , a neodvisnemu opazovalcu Sydneya, mi izkušnja narekuje upor proti stereotipom, s katerimi v Evropi povezujemo Avstralijo - kenguruji, koralnim grebenom, kopalci opalov itd... Meni se zdi Sydney bolj očarljiv kot večina evropskih mest. Ima šarm virulentne mladosti. Poleta osebne kulture, ki se je udejanila v borih 219 letih. Izžareva posrečeno eklektičnost Zahoda in Azije. Vse je obarvano s sinjim nebom in azurnim Pacifikom. Tudi rastlinstvo je ekscentrično. Deset metrske aravkarije, banksije in figovci.

 Sydneyčani so zdravi in lepo vzgojeni ljudje. Umirjeni, introvertirani, civilizirani meščani. Še potepuhi niso nasilni. V treh mesecih sem bil priča le enemu pretepu na pločniku. Meni sploh niso težili zaradi dovoljenj za snemanje. Nekajkrat so me pobarali, zakaj in kako snemam. Prijazna pojasnila so zadostovala. Druga pesem so seveda bulvarji in hoteli, kjer vlada podobna atmosfera, kot povsod drugod na svetu. Tudi obstrukcije neodvisnih, svobodnih avtorjev niso nič presenetljivega. Tu pomaga kitajski pregovor: "Sreča je dobro zdravje in slab spomin". Pomembno je, da nekaj nastane in ostane. Sistematičnost je načelo nabiranja lepih prizorov vsakega resnega dokumentarista. Ko ločiš zrnje od plev, je treba opraviti še selekcijo zrn.

Malokdo razume te postopke. Še najmanj domači producenti. Na TV je že deset snemalnih dni za 50 minutni dokumentarni film terna. V bistvu sem se naveličal ubogati tiste, ki živijo v relativni prisili v dokumentaristiki. Seveda pa nisem Don Kihot, ne mislim umreti za svoje cilje. Mogoče se bom lotil fotografije, pisanja, ali drugih dejavnosti, do katerih čutim afiniteto. Še najbolj farizejsko bi bilo poklekniti pred maloumjem medijskih šefov, ko pa trendi produkcije dobrih dokumentarcev slonijo na lastni avanturistični razvojni poti.

Alkemija ljubezni je nezdružljiva s postopki hierarhije, in zanikovanjem neodvisnega avtorskega koncepta ustvarjalca.

<- - BLOG - ->