<- - BLOG - ->

Življenje je lepo. Ljubljana sončnega opoldneva je videti, kljub prislovični opustelosti naših mest ob nedeljah, ko večina Slovencev preživlja intimne trenutke na podeželju ali za štirimi stenami, zaradi letoviščarjev z vseh vetrov, živahna. Trgovci s starinami na Čevljarskem mostu razpostavijo predmete iz časov Ivana Cankarja, ko so se ulice v slovenskem glavnem mestu imenovale drugače.

Ob gledanju starega stekla, zrcal,rezbarij in pohištva, porcelana, grafik ter denarja, je videti relativnost spreminjajoče se kulture še bolj očitna. Lepa turistka v oprijeti majici poudarja svoje perfektne proporce. Tudi sam nosim majico brez rokavov. Dekle vrti v rokah krožnik iz fajanse. Z njega so stregli v času tramvaja, ki je drdral po Šelenburgovi ulici. Bil je čas dolgih kril in korzetov. Ženske so bile prikrite podobno, kot so ponekod v arabskem svetu  zaradi podnebja še danes.

Navkljub osebni liberalnosti vidim kulturo po eksploziji nuklearne bombe na atolu Bikini v Pacifiku, ko so cinično neprimerno poimenovali ženske kopalke, kot nazadovanje v uporabi simbolov. Po Drugi vojni je pisatelj Norman Mailer upodobil trpljenje ameriških vojakov v romanu Goli in mrtvi. Mitsko goloto antične dobe je na film posvečen Olimpiadi v Berlinu prenesla režiserka Leni Riefenstahl. Premiki v tridesetih letih XX.stoletja v množičnih medijih so temeljito spremenili odnos množic do tabuja golote.

Prvi plakat s popolnoma golo Venero so stiskali ob koncu Druge vojne. Pozirala je kdo drug kot Marilyn Monroe.  Danes se nam zdi samo po sebi umevno in naravno, da je telesnost z goloto del normalnih vedenjskih norm. Spomnim se svojega edinega obiska pariškega Louvra leta 1973. Naš razred je tja peljal geograf  Muzlovič- profesor starega kova, ljubljančan v Mariboru. Objavljam tudi močno poškodovano obledelo fotografijo izdelano iz diapozitiva Orwo. Hodili smo po veliki dvorani, v kateri so visela izključno velika platna Petra Pavla Rubensa.

Popolnoma očaran od baročne nasičenosti aktov, mitoloških arhetipov in golote, takrat nisem razumel časa, ko so bile take slike varno skrite za obzidji raznih evropskih palač. Vendar so moralni kriteriji, glede razkazovanja gole kože v javnosti, od Rubensove dobe (17.stol) ostali  nespremenjeni vse do pričetka dvajsetega stoletja. Tolerirano gol je bil samo Kristus v cerkveni umetnosti.

Osebnostni razvoj mladih fantov in deklet po Drugi vojni je označil razvoj množičnih medijev. Ti s svojo hipnotično močjo krmilijo okus in diktirajo življenjski slog. Ta vpliv je v mnogočem pozitivno doprinesel k liberalnejšemu pojmovanju socialnih vlog mož in žena. Vpliv medijev pa je tudi zmanjšal vpliv staršev in šole. Tovarna sanj se je danes preselila na ekrane mobilnih telefonov. Od časov Rubensove diplomacije, ko je bila golota dostopna najtanjši plasti posvetne in cerkvene elite, je danes takorekoč povsod. K sreči postaja že nezanimiva.

V globalni modi uporabnikov digitalnih informatskih strojčkov tako ni razlik med dekleti z Malabarja v Mumbaiu, Bondi Beach v Sydneyu ali Bežigrada v Ljubljani. Benevolentna lahkost bivanja je fenomen zadnjega desetletja. Zdi se mi, da tej kulturi primanjkuje smisla za sočutje do izločenih iz igre - deprivilegiranih. V svetovnem občestvu se je pričelo dvigovati novo obzidje digitalne trdnjave. V taki strukturi se ponovno pričenja  bizarno ograjevanje z omejevanjem dostopnosti do nekaterih vsebin.

Golota nekaterih v prenesenem pomenu ni drugega kot opna zidu, ki danes ločuje tiste slečene v drage kopalke od tistih golih, s katerimi opravijo TV postaje v minutnem poročilu s kriznih žarišč. Oblečenost in slečenost sta pola, med katerima se napenja lok razlikovanja med umetnostjo in pornografijo. Živimo v takem svetu, da se zdi razgaljenost žrtev vojnih ekscesov ali revščine podobna vsebini nekaterih nudističnih reklamnih sporočil. Vsaka ima svoj faktor.

<- - BLOG - ->