<- - BLOG - ->

Včasih berem Alkemijo in psihologijo Carla Gustava Junga. Njegove misli o  Duhu v snovi    sem strnil v nekaj razumljivih stavkov. Takole pravi Jung:

"V starih časih je bil snovni svet izpolnjen s projekcijo skrivnosti. Že od tistih dni se prikazuje in ohranjala se bo vse do konca Alkemije. Nietzsche je videl moč človeka v sposobnosti stvarjenja superbitja. Stari alkemiki vidijo to antično zablodo drugače. Oni so iskali čudežni kamen modrijanov - lapis sapientiae. Čudežni kamen, kal duševnega bitja, s katerim je vse snovno otipljivo.Ta duhovna snov je  živo srebro - Merkur. Potrebno ga je odstraniti iz vseh ostalih kovin. Menjuje barvo in formo in zlahka se spaja z vsemi kovinami. Duhovna stvar - in substantia se ekstrahira iz snovi. Merkur projiciran v druga telesa povzroči prehod v popolnost in plemenitost." 

Zelo poučna je njegova Vizija svetovne ure:

 " Svetovno uro sestavljata navpičen in vodoraven krog s skupnim središčem. To je ura, ki jo nosi črna ptica.

Vodoravni krog sestavljajo 4 različno obarvana polja. Na poljih stoje štirje možici z nihali. Njihov krog omejuje zlati rob.

Navpični krog je modra plošča z belim obodom. Razdeljena je na 4 x 8, 32 delov s kazalcem.

Svetovna ura deluje v treh pulzih:

Mali pulz - kazalec modrega navpičnega kroga se premakne za 1/32

Srednji pulz - ko se kazalec premakne za 360 stopinj, se vodoravni krog premakne za 1/32

Veliki pulz: 32 srednjih pulzov enkrat zavrti krog zlatega prstana.

Stroga oblika svetovne ure daje vtis skladnosti z možici - kabiri. Je trodimenzionalna mandala. S tako telesnostjo zadobi resnost. Dva sistema - abstraktna kroga z eno središčno točko simbolizirata celovitost duševnega bitja, dveh različnih sklopov funkcijsko povezanih s tremi ritmi ure, in kvintesenco štirih prapočel. Kozmični aspekt svetovne ure je izvir prostora in časa. Je matematična štiri dimenzionalna iluzija, vidna v tro dimnzionalni projekciji."

Tako razmišlja o predstavah  svetovne ure Jung po dolgoletnem proučevanju simbolne kronografije antike in srednjega veka.

 Pot do enotnega svetovnega časa je bila dolga.

Znana je pravda med bostonsko in newyorško železniško družbo povezana z usklajevanjem njunih voznih redov. V drugi polovici devetnajstega stoletja še ni bilo električnih in kvarčnih ur. Železniški kompaniji sta se tožili zaradi spora okrog različnega umerjanja ur odhodov ter prihodov vlakov v druga mesta v drugih časovnih conah.

Temelje meritev svetovnega časa je postavil francoski fizik Poincare. Ko so položili podmorski telegrafski kabel med Parizom in tedanjo francosko kolonijo v Vietnamu, Hanoiem, so Poincarejevi asistenti poslali telegrafski pulz  Parizu v trenutku, ko je tam sonce doseglo zenit. Poincare je vključil uro in čakal na prihod sonca v zenit v Parizu. Kot vemo je Pariz zahodneje, in tako je z lahkoto izračunal časovno razdaljo med Indokino in Evropo.

V tem času se je del francoskih akademikov zavzemal za standardizacijo decimalne lestvice merjenja časa. Le težko si predstavljamo uro, ki bi jo izmerili v 100 minutah. Ideja se ni obnesla. Verjetno zaradi starokopitnosti in predstavno enostavnejše razdelitve kroga na dvanajst kotnih polj. Poincare je stal tudi neviden v podpori mlademu Albertu Einsteinu, ko je bil le ta uradnik v švicarskem patentnem uradu v Bernu. Kot vemo so prav Švicarji avtorji prvih srednjeveških ur imenovanih "čebule".  Einstein je v svoji Generalni teoriji relativnosti vpeljal čas kot enakovreden parameter fizikalnih realitet. Še več. Predvidel je kasneje dokazano zakonitost, da ura na hitro premikajočih se telesih teče počasneje od tiste, ki miruje.

Meni se zdi modrost, da nisi suženj časa. In olika ter znak dobrih manir, če si točen na minuto. Že več let živim brez ure. Raje povprašam po času mimoidočega. Med vsem hitenjem tako nihče ne more ubežati lastni biološki uri.

 znanost, literatura, umetnost, kritika      www.aldaily.com/

<- - BLOG - ->