<- - BLOG - ->

Ob pomladnem enakonočju se mi že zjutraj pred očmi izriše moralna dilema. Je sploh mogoče objektivno poročati na podlagi fragmentov? Znameniti oz. uveljavljeni osebni pogled v dokumentarnem žanru niansira intelektualni pristop pri opisovanju razmer, kot jih doživlja avtor. Kot lepo pravimo Slovenci:«Vsake oči imajo svojega malarja«. Imeti pravico do osebnih sodb pa je vendarle dosežek demokracije in miselne svobode. Resnica je strpno zasledovanje večinskega mnenja o procesu ali razmerah v nekem sistemu. Znanost in umetnost z razsvetljeno politiko v bodoče čase! Predvsem z mislijo na generacije, ki nas bodo nasledile. Le v potovanjih skozi čas in v življenjih složnih otrok, staršev in starih staršev (z rešpektom do umrlih prednikov) je mogoče ustvariti pogoje razvoja višje kulture. Strinjam se s tezo Amartye Sena (Argumentative Indian), da je tudi v primeru, če se ne moremo več poistovetiti z večinsko »predpisano« kulturo, mogoče v različnosti mnenj ali heterodoksiji služiti in najbolj veličati strpnost dialoga. Trening mirnega mišljenja, ljubeznivost samozavesti in razum ljubezni! Saj je končno tudi pisalo s katerim pišem rezultat razvoja človeške kulture od klinopisa do osebnega računalnika.

Ob 14.00
Pravkar sem v afektu negiral zgoraj zapisano. Odpeljal sem se na ogled baolija Dada-Hari-waw v Ahmedabadu. Voznik je za 5 km vožnje zaračunal 300 rupij (običajno 40 rupij). Popenil sem in ga spodil med kričanjem, da je ogabni oderuh. Potem sem bil še v posmeh kopici otrok. Sploh jih nisem opazil med besnenjem. S kamero sem se pričel spuščati po dolgem stopnišču v globino vodnjaka. Mularija, med katero sta prednjačili dve deklici, je pričela ciljati name z okruški opeke. Ta vodnjak je financirala ženska Dada Hari in po njej nosi ime (tudi bai Harir). Bila je žena sultana Begare. Zgrajen je bil leta 1501. Čudovita umetnina. Vodnjak je presahnil. V temačnem dnu je oktagonalna galerija in spodaj kvadratni bazen. Zgrajen je iz istega kamna kot skoraj vse v starem Ahmedabadu - temno sivega in bež peščenjaka. Na dnu se spreletava jata netopirjev. Naredim nekaj posnetkov in ker kamenjanje poneha, se počasi odpravim gor, čez šest etaž, na vroče sonce.

Najamem novo rikšo. Šofer spotoma pobere dve prelepi hčerki. Šola stoji zraven obzidja. Zidovi so opečni in visoki osem metrov. V enakomernih petdesetmetrskih razdaljah se nizajo okrogle bastije. Impozantno. Preseneti me, da je arheoloških plasti prejšnjih gradbenih kultur že toliko, da so ponekod nove stavbe postavljene že skoraj pod vrhom osem metrskih zidov. Tako stari Ahmedabad stoji vzvišen nad novimi četrtmi zunaj mogočnega obzidja. Mnogi stolpi kažejo razpoke prelomov od temeljev do vrha. Posledice katastrofalnega potresa 2001. Zavod za spomeniško varstvo injicira beton. Razmajana mestna vrata so podprli z močnimi železobetonskimi podpornimi konzolami. Trdnjavo Bhadra pri Khas bazarju so popravili.

15.00
Muzej Lalbhai Dalpatbhai. V njem čudoviti kipi in kolorirane tuš risbe. Lep eleganten modernistični muzej sredi univerzitetne četrti širokih avenij, parkov in »škatlastih« dolgočasnih hiš dvajsetega stoletja.
Razpoke tej prelepi stari arhitekturi dodajata žgoče sonce in dež. In v zadnjih desetletjih razmah prometa. Izpušni plini jedkajo celo kamen.
Ker erozija človekovega značaja prične svojo pot kmalu po zrelostnem izpitu, mislim na arhitekturo osebnosti v preoblikovanju teka časa, je samoobvladovanje princip stanovitnega ravnovesja.
Vsak dan me petdeset ljudi vpraša od kod prihajam.

17.00
Sunset Ahmedabad Boulevard. Res je, da kljub živahnemu prometu začuda obstojajo sektorji mesta, kjer so široki pločniki prazni. Praviloma na mostovih. Ti so nanizani preko reke v petstometrskih razdaljah. Reka je stari obzidani Ahmedabad na levem bregu obšla. Novi Ahmedabad se širi na desnem bregu reke Sabarmati široke 200 – 250 metrov. Odvisno od letnega časa. V času poletnega deževja, ki traja štiri mesece, tekoče vode po vsej Indiji močno narasejo. V Mahabaleshwarju takrat občudujejo lepoto stoterih slapov. Ganges v Benaresu narase za 8 metrov.

Država Gujarat je pretežno nižavje. Velik del države na severozahodu je slana puščava. V času monsuna se spremeni v človeku neprijazno blatno slano močvirje. Gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči je prioriteta te velike države s 50 milijoni prebivalcev. Velik problem celotne Indije je čiščenje kontaminiranih voda. Ekološki inženiring v celostnem pristopu do odplak velikih metropolitanskih aglomeracij je imperativ. Veliki potrošniki vode bi morali biti najvišje obdavčeni. V hotelu Sahil, kjer živim, se umijem s tremi vedri dobre vode. V mestu šestih milijonov pomeni potemtakem osnovna dnevna poraba osemnajst milijonov veder vode, s katero se umivajo večinoma zelo snažni in v prelepe bombažne ter svilene tkanine odeti Indijci. Gujarat je ena najbolj razvitih indijskih držav. Prav v Ahmedabadu so pričeli z uspešno sanacijo odlagališč komunalnih odpadkov, preberem v magazinu India Today.

Včeraj pred polnočjo, po dobri pozni večerji, sem se vračal v hotel Sahil po opustelem Khas bazarju. Še vedno je bilo zelo toplo. Na pločnikih so spali revni branjevci, ki pridejo od daleč s svojimi pridelki in izdelki v upanju na zaslužek. Videti je, da so naši afekti povezani pretežno z denarnimi posli. S tem bazarjem ponudbe in povpraševanja. Ter jezo, če ocenimo, da je naš izdelek ali storitev denarno podcenjen. In z veseljem, ko dobimo primerno plačilo.

Vem, da so moja razmišljanja preveč sentenčna in mestoma nepovezana. V tej zgodbi je potrebno pomisliti na vesele plati življenja. Ovreči predsodke v mišljenju do stereotipov s katerimi nas opremijo po končanih šolah ( in kar nevede počnemo z lastnimi ljubljenimi otroki v vlogi staršev ), pomeni gledati na svet svobodno. Osebno se vedno bolj nagibam v antične starokopitnosti. Če nam uspe pozabiti na zamero, če ne kuhamo maščevalnosti in se predamo smehu, smo si naredili največjo uslugo. Smeh je nalezljiv.

Večerjal sem v elegantni restavraciji vis-a-vis mošeje Sidi Sayid. Zgrajena je bila leta 1571. Že v odprtosti te muslimanske cerkve na ulico in vrt je mogoče uvideti in razbrati različnost Islama v času Mughalov, od današnjega hotenja zazidavanja in izgradnje novih obzidij okoli novodobnih svetišč in četrti getoiziranih velemest. Včeraj sem se s kamero sprehodil po tej prekrasni mošeji. Pod stebri in oboki mi arhitektura prikliče spomin na Platonovo akademijo. Posnetek je dopoldanski. Zelo vljuden sufi me opozori na nedostojno obleko. Oblečen sem v kratke hlače. Takoj se opravičim in grem. Zvečer, po snemanju na mostu, se še enkrat sprehodim po mošeji Sidi Sayid. Nekaj moških si v kvadratnem bazenu levo od vhoda umiva noge. »Vstop nežnemu spolu ni dovoljen« piše na tabli pred vhodom. V mošeji srečam tri japonske turistke. Z belimi klobučki. Zdaj se mi posveti. Odprtost svobode je mogoče prakticirati za varnim veleobzidjem.

<- - BLOG - ->