<- - BLOG - ->

Po jutranjih treh čajih in britju za 30 rupij posnamam Trojna vrata v poševni svetlobi vzhajajočega sonca. V brivnici med pitjem čaja vrtijo popevko Fana (svoboda) hit pomladi iz bollywoodske filmske uspešnice. Indijci imajo razvito pop kulturo in glasbo. Brivnica obratuje neprekinjeno že 150 let, trije mladi brivci se sučejo okoli strank, ki jih nikoli ne zmanjka. Brivec mi najmlajšega, šestnajstletnega pomočnika, svetuje za služabnika v Sloveniji. Pomisliti moram, se zafrkava ali misli resno? Slovenci se ubadamo s problemi nizke natalitete. V Indiji se politika ukvarja s posledicami velikanskega porasta prebivalcev. V štiridesetih letih XX.stoletja je naseljevalo to državo, ki je vključevala še današnji Pakistan in Bangla Desh, 245 milijonov ljudi. V šestih desetletjih se je zaradi izboljšanja zdravstvenih in socialnih razmer ter razmeroma stanovitnega regionalnega miru prebivalstvo početverilo. Ta del Azije danes smatra za svoj dom milijarda tristo milijonov prebivalcev.

Mit o Indiji se je širil po Evropi dva tisoč let. Aleksander Makedonski je v četrtem stoletju pred našim štetjem slišal največje modrece Indije spregovoriti:«Tudi tvoje noge, ki so prehodile dolgo pot, bodo v prihodnosti prah…« Krištof Kolumb je bil do smrti prepričan, da je odkril na plovbi preko Atlantskega oceana pot do Zahodne Indije. Severnoameriški staroselci se zato imenujejo Indijanci. Kaj je torej neizrekljivo privlačnega v tem dolgoživem mitu o Indiji Koromandiji? Predvsem v Evropi neznane dobrine in redki izdelki – dišave, začimbe,barvila, luksuzne tkanine, redke kovine, minerali in dragi kamni. Funt črnega popra so v Evropi 12.stoletja odtehtali s funtom čistega zlata. Evropsko tržišče je že od antike dalje kupovalo indijsko blago. Grški ambasador Megasthenes, avtor prvega ohranjenega poročila o razmerah v Indiji, z naslovom Indica, je doživljal Indijo v času dinastije Maurja, v tedanji prestolnici Patalliputra. Tudi on je dobival pošto po isti kopni poti, kot dva tisoč let kasneje pustolovski trgovci, sposobni naporne oskrbe brezkončnih karavanskih poti med Evropo in Gangetskim nižavjem. Do vstopa Portugalske mornarice v Indijski Ocean v prvih desetletjih šestnajstega stoletja, so zato ob ob tej razvejani poti vzcvetela bogata trgovska mesta s tisočletnimi referencami.

Sijaj in glorijo Ahmedabada petnajstega stoletja predstavlja arhitektura kraljevske palače Shahov in Sultanov – Sharkhej Roza. Velike gradnje od 13. vse do konca 16.stoletja odražajo zlato dobo Ahmedabada. Peščenec so kiparji spremenili v čipkaste kamnite havelije. Okna so sončni zasloni. Imajo pa tudi koristno funkcijo, saj prepih hladi prostore vladarske družine. Sonce riše fantastične projekcije - mandale na razkošne marmorirane tlake kraljevske palače. V palači Sarkhej Roza so se zlili gradbeni slogi Perzije, Islama, Hindujskih in Jainističnih vzorov. Pravzaprav me ta imperialna palača močno spominja na klasično Grčijo in Rim. Veliko kvadratno umetno jezero meri pol kvadratnega kilometra. Po vzoru islamskih vladarjev je kraljica in njen dvor žena živel ločeno v svoji palači, prav tako sultan s svojim moštvom. Johnny me je pripeljal sem tik pred sončnim zahodom. Iz bližnje džamije se je širila glasba in pesem. Vabilo k molitvi. Po sončnem zahodu prične pihati osvežilni veter. Zrak se ohlaja. Nebo žari še pol ure zatem, ko na nebu zažarijo prve zvezde.

Grandioznost teh umetelnih vodnih zabavišč in razkošnih rezidenc so pričeli oponašati evropski fevdalni absolutisti 300 let kasneje. Ob koncu 16.stoletja se je razmah morskih prometnih koridorjev in ladijski promet močno vmešal v izkupičke mest na dolgi poti od Indije, preko Afghanistana, Perzije, do bližnjevzhodnih pristanišč. Čeprav je Portugalec Vasco da Gama potreboval za pot iz Evrope do Indije okrog Afrike celih deset mesecev, se je razvoj hitrih jadrnic, ob sočasnih izboljšavah v navigaciji in tehnologiji jadranja, nadaljeval med tedanjimi evropskimi pomorskimi velesilami v tekmovalnem duhu. Hitrost jadrnic je ob najbolj ugodnih razmerah dosegala 25 kilometrov na uro. Po letu 1600 je pomorska trgovina z Indijo prevzela primat tisočletnih karavanskih poti preko azijske celine. V tem času je moč spremljati upad ekonomske moči in politične vplivnosti mnogih držav in mest ob tej poti. V Evropi je najbolj občutila izgubo prometa trgovina Beneške republike. Njena moč je pričela v pričetku 17.stoletja polagoma temneti. Očitno je, da je razcvet renesanse in humanizma te dobe – 14., 15., in 16.stoletja povezan z relativnimi ali celo zelo velikimi bogastvi ne glede na kulturnocivilizacijski okvir. Ko govorim o Ahmedabadu ali Serenissimi, in ostalih bogatih kulturno sijajnih državah in mestih, imam v mislih predvsem skupni interes držav in politik na tej razvejani antični trasi – trgovino, ter posledično medsebojno kulturno civilizacijsko interakcijo. Nič čudnega torej, da je Bombay v 17. stoletju postal prvo pristanišče Zahodne Indije.

Ob14.00
Legenda o neustrašnosti opisuje vzhičenega Ahmedshaha na lovskem pohodu. Mesto je ustanovil na kraju, kjer je uzrl zajca in psa. Zajec je pred začudenimi šahovimi očmi lovil in podil psa. Ta zamenjava vlog je prizoru dodala mitski pomen. Obzidje Ahmedabada so dogradili leta 1486. Stara pravljica opisuje hudobnega škrata Maneknatha. Ta naj bi v nočnem času nagajal zidarjem in oviral rast obzidja. Toda Ahmedshah se ni vdal nagajivostim domišljavega modrijana. Maneknatha je uspel zvabil v steklenico in jo zapečatil.

Ob 21.00
Z Johnnyem in Franzem na popoldanskem izletu pri jezeru Cancaria. Veliko umetno jezero sredi zelenja. Ogledamo si pokopališče nizozemskih trgovcev in misijonarjev ob jezeru. Nato do ene od lepih mošej v mestu in zatem do Nočne tržnice – Night marketa. Vzdolžno ob ulici je nanizanih na dvesto metrih desetine razsvetljenih trgovin. Lesket tekstilij Gujarata v vseh odtenkih mavrice je razstavljen na ogled. Ob vzklikih trgovcev obeh spolov je strategija prodajanja in nakupovanja podvržena še sprehajajočim se otrokom, ki izza hrbta ponujajo drobne tekstilne izdelke – ptičke, robčke in galanterijo. Tekstil tega dela Indije slovi po lepih vezeninah in blagu z vdelanimi ogledalci. V osemnajstem stoletju je en meter najfinejšega indijskega bombažnega s svilo stkanega muslina v Veliki Britaniji stal toliko, kot je povprečen delavec zaslužil v pol leta. V tej dobi je vsa produkcija blaga potekala ročno – s statvami. Šele konec devetnajstega stoletja so se strojno tkani muslini v Evropi v kvaliteti tkanja lahko primerjali z indijskimi blagi.

V času interneta površno pozabljamo na merila s katerimi ocenjujemo vrednost dobrin. Kakorkoli že, dejstvo je, da je Gujarat postal prva industrijska indijska država. Leta 1860 so Ahmedabad imenovali indijski Manchester. Vznikale so številne predilnice, tkalnice, ter mesto povzdignile v najrazvitejše indijsko središče. Lahko si mislimo, da so bili dobički trgovcev veliki. Nekateri podjetni trgovci v Kalkuti, so v treh letih zaslužili toliko, da so po vrnitvi domov, v brezdelju vrhnjega sloja uživali dosmrtne rente. Res pa je, da se jih veliko nikoli ni vrnilo v Evropo, saj so mnogim prišlekom neprijazno podnebje, malarija in težavna potovanja prekrižala načrte.
Franz mi ob slovesu svetuje, da obiščem Bhuj, mesto na najzahodnejšem polotoku Gujarata – Kach (tudi Kachchh).

<- - BLOG - ->