<- - BLOG - ->

Johnny mi svetuje ogled Calico Museum of Textiles. To je privatni muzej, kjer sprejemajo najavljene omejene skupine ob določenem času z obveznim vodstvom. Muzej domuje v razkošni tradicionalni gujaratski rezidenci sredi prelepega vrta s številnimi ribniki. Pravzaprav se razstavni prostori nizajo po mnogih poslopjih labirintičnega kompleksa domačije bogatega veletrgovca in zbiratelja starih tkanin.

Notranjščina je popolnoma zaprta dnevni svetlobi, ki bi poškodovala občutljive tekstilije, tako hodim s skupino približno dvajsetih dam v gosjem redu sledeč izredno podkovani vodički. Luči se prižigajo pred nami in ugašajo za vrati potem, ko stopamo naprej v nove galerije. Zbirka je velikanska. Tematsko obsega vso kulturo povezano s proizvodnjo surovin, blaga, vezenin, umetniškega tiska in drugih načinov obdelave tekstilij.

Pravljična predstava je sprehod mimo panojev na katerih so razpeti tisoči kvadratnih metrov sijajnih tkanin vse od 15. stoletja dalje. Izvem, da so umetnost slikanja z vročim voskom – batik, prinesli v Indonezijo mojstri iz Gujarata. Doma pridelani kratkolasi bombaž so barvali z naravnimi barvili.

Gujarat je konec 19.stoletja pričel uvažati brokat, izdelan po indijskih vzorih, iz Anglije. Ta bistroumni nesmisel je pri Indijcih sprožil negodovanje in revolt ter bistveno prispeval k razkroju angleške kolonialne oblasti. Vodička naniza kup zanimivih podrobnosti o izvozu znanja in mojstrov tekstilne stroke iz Gujarata v Indopacifiški bazen.

Oči imam »na pecljih« medtem, ko mi pogled drsi preko deset metrov dolge preproge pod galerijo. Stolčki sultanov so bolj podobni klečalnikom na 15 cm visokih nožicah. Premišljeno postavljene ploščine slikovitega izbora tisočih vzorcev tkanin, so decentno osvetljene prava paša za oči. Ponekod so z blagom opaženi celo stropovi. Z menoj je na ogledu Carlos. Njegova mama je cenila antropologa Carlosa Castanedo in Carlos je tako dobil svoje ime. Tudi on je prišel za pol leta v Indijo. Vodička me v zastrti svetlobi spominja na Yoko Ono. Snemanje je prepovedano. Nekaterih doživetij lepote ne more poustvariti nobeno sredstvo, ampak ostanejo izključno magični spomin. Po ogledu mi domišljija narekuje misli o prihodnjih gradnjah. Gledališča, forumi, muzeji, knjižnice, šole, nakupovalna središča, športni objekti v bodočih družbah morajo z vtisom izžarevati najbolj sublimirano poslanstvo življenja. Harmonijo in ljubezen.

<- - BLOG - ->