<- - BLOG - ->

Včeraj ob osmih zvečer ob pogledu na termometer in opazki stare gospe Ranjana Mayecha: »Pri nas je 30 stopinj prijetno sveže…« pomislim na slovenske poletne dni. Ranjana vodi prodajalno tekstila v ženski lasti. Tu posedamo z Mariko, Akijem in Anne Marie, prijatelji s katerimi me je povezalo potovanje v Bhuj. Vsi stanujemo v City Guest House in preživljamo proste ure skupaj.

Najamemo taksi in se peljemo v Lakhpath , zadnje obljudeno mestece na samem robu slane puščave Rann. Turisti potrebujemo za obisk nekaterih krajev v bližini pakistanske meje dovoljenje. Na policiji je izdaja dovoljenja formalnost opravljena v petih minutah. Tako se peljemo na severozahod Kachchh-a.

Rečno pristanišče Lakhpath je usodni potres 1819 v trenutku spremenil v mesto duhov. Kiklopsko obzidje (citadela premera enega kilometera) priča o moči tega locusa. Ker je presahnila vodna arterija mesta, je kraj dokument spremenljive usode in varljive moči ekonomije.

Ta je še dandanes najbolj odvisna od naravnih virov. Misel mi uhaja na moderno ekonomsko realnost. Naše gospodarstvo ženejo petrolej, električna energija in zemski plin. V Lakhpathu je ekonomijo gnalo trgovanje in pretovor blaga po reki, ki je čez noč odtekla. Razvita tehnologija srednjeveških graditeljev Lakhpatha je sublimirana v mamutskem obzidju, nekaj prelepih mošejah in hindu templjih. Iz teh sakralnih spomenikov je mogoče razbrati sijaj mesta.

Anne Marie ima vrtoglavico med sprehodom po galerijah zidovja, Aki ima prebavne težave in Marika ostane spodaj meditativno odmaknjena. Meni se zdi trdnjavsko mesto čudovit kraj kontemplativnega miru in prvinske lepote. Rudimentarnosti občutkov doprinese občutek svežine na bastiljah. Močan veter veje preko obzidja in hladi mojo razgreto glavo. Slana puščava Rann of Kachchh je sivo modra. Termika v ravnici povzroča prepih le na obzidju.

Potem se spustimo v objem nekdanjega mesta. V dvesto letih se je vsa civilna arhitektura razgubila v prah. Spodaj vlada neznosna vročina. Brezvetrje za zidovi zgodaj popoldne še poudarja temperatura okrog 40 stopinj. Majestetično in pretresljivo obenem. Minljivost je občutje, s katerim se človek mora sprijazniti. Tempus fugit – čas teče. Leta so metronom človeškega življenja, stoletja merijo čas mest, tisočletja uveljavijo kulturo in misel civilizacij.

Potem čez dve uri najdemo v Siotu majhno budistično jamo. Obisk nam svetuje kustos Pramodkumar. To je majhna puščavniška kamnita kamra z izredno lepimi žilami rdečkastega, oranžnega in rumenega peščenca. Obide me prešerno občutje lahkotnosti. Še posebej, ker zraven žubori bister, umetno speljan potoček, s katerim pojijo njive spodaj v uvali pod Siotsko jamo. Sam bi najraje ostal cel dan v tem magičnem perifernem spomeniku, a ostalim se zaradi utrujenosti in vročine mudi naprej. Anne Marie ob povratku »rešeta« trgovine z nakitom.

V Bhuju je avtor soočen z mistično igro naključij. Aki je podoben avtorjevemu sinu Lanu, Marika spominja na avtorjevo sopotnico Mirjo. Anne Marie, energična raziskovalka in persona, je zgled moderne Alme Karlin na Samotnem potovanju.

Anne Marie me 2.aprila pregovori, da jo z avtobusom mahneva na ogled Mandovija, mesta na obali. Anne Marie potuje že od leta 1970. Obiskala je vse kontinente razen Avstralije. Zanimivo je prisluhniti njenim zgodbam. Skupni imenovalec njenih opažanj je ugotovitev, da so se v 36 letih mnogi deviški kraji popolnoma transformirali. Spremembe v smislu standardizacije potrebam masovnega turizma odvzemajo mik ali čar prvinske lepote ljudem in krajem. Anne Marie je bila v Goi še v času prvih zahodnoevropskih in ameriških hippijev, ki so na rajskih plažah odkrivali skrivnosti indijskega načina življenja.

Pretirana urbanizacija in širjenje turistične infrastrukture v Indiji je rezultat čedalje večje kupne moči indijskega srednjega razreda. Pretežna večina turistov je domačinov. V iskanju izgubljenega raja turisti zahtevamo osnovno udobje. Le redkokateri se je sposoben prilagoditi lokalnim običajem ali sprejeti enostavnost bivanjskih pogojev ljudi zraslih s krajem, kamor ga usmerijo osebni apetiti, oglasi in priporočila. Zato je prav prijetno med prevažanjem z lokalnim avtobusom opazovati običajne ljudi na vsakdanjih poteh.

V Mandoviju se najprej ustaviva v ladjedelnici. Posebnost tega kraja je ladjedelništvo v lesu. Simpatični starejši lastnik se zaplete v pogovor. Vso delovno dobo je preživel kot kapetan tankerja pri British Petroleumu. Na stara leta se je odločil nadaljevati staro družinsko obrt. Les uvaža iz Malezije. V njegovi ladjedelnici gradijo ladje in ne čolnov ali barčic. Petnadstropne štirideset metrov dolge ladje so izdelane po stoletja starih vzorih. Zdijo se mi podobne jadrnicam iz časov Kolumba, da Game, Magellana. 75 zaposlenih izdela ladjo v celoti. Ko taka mojstrovina izpluje, je opremljena s satelitsko navigacijo. Poganjajo jo motorji japonskega izdelovalca. Zanimivo je pogledati lupine nastajajočih lesenih plovil. Vzpnem se na eno od lesenih čudes in se sprehodim po krovu. Naredim nekaj fotografij.

Mandovi je zaspano primorsko mesto. Nekaj kilometrov stran je Raja iz Bhuja konec 19.stoletja zgradil svojo počitniško rezidenco. Mestno plažo straži kolonada vetrnih električnih generatorjev. Ta prizor nadene kopališču odtenke znanstvene fantastike pomešane s srednjim vekom – vodiči kamel ponujajo ježo, igra otrok in niz stojnic s hitro hrano indijskega tipa, akcentirajo motiv. Če zaprem oči, so zvoki podobni tistim v Portorožu.

Anne Marie je varčna in baranta za ceno prevoza že celo uro. Na vsak način hoče zbiti ceno vozniku rikše. Njen videz vara. Za krhko zunanjščino gospe stare okrog šestdeset let, je pod lupino skrita osebnost visoke napetosti in ustvarjalne odločnosti. Mislim, da je to šarm.

<- - BLOG - ->