<- - BLOG - ->

Jutro. Oblaki se trgajo, poslednji ostanki nevihte. Sonce nad severnim povratnikom. Prevzemajo me občutki svežine in spomin na Slovenske Alpe. Narava je umita. Sončni prameni padajo skozi veje ceder in borov in rišejo svetlobne lise. Naredim nekaj posnetkov.

Nagib brežine v kateri je postavljen McLeodganj ponekod dosega 60 stopinj. Del gore nad sotesko Baghsu je splazel pred petnajstimi leti. Ceste so vklesane v pobočja. Naselje sledi vijugam položnejših slemen in brežin, kot potekajo izohipse. A vendar deluje mestece nekam umetno, zaradi odsotnosti lepih starih hiš in templjev. McLeodganj se je razvil v zadnjih tridesetih letih iz majhnega zaselka predvsem zaradi novih in novih trum turistov, ki prihajajo v ta del Himalaje. Slogovno je mešanica kvazi moderne – hotelske indijske konfekcije. Z bližnjo Dharamshalo je letovišče in pribežališče mladoporočencev indijskega zgornjega razreda. V India Today preberem, da srednji razred šteje 300 milijonov ljudi. Izredno lepi razgledi na vršace odtehtajo deloma kaotično urbano podobo. Hiše so včasih šlampasto nametane depandanse ob petetažnih vitkih poslopjih najnovejših bleščečih hotelov. Stotine trgovin ponuja vse kar premore indijska umetna obrt, v špecerijah pa je mogoče najti celo švicarsko čokolado.

Odkar je Dalai Lama s tibetansko vlado v izgnanstvu (od leta 1959), dajejo mestu osrednji pečat Tibetanci. Predstavljajo dve tretjini prebivalstva.

Popoldne jo z Mariko mahneva v zaselek Baghsu. Spotoma srečava množice izletnikov in dva tibetanska bhikkuja se z Mariko takoj zapleteta v razgovor. Sam tovorim stativ in kamero in nenadoma se zazdim samemu sebi tragikomičen v svojih ambicijah. Držim se pregovora zrno do zrna…in kamen na kamen… posnetki so dobri, testiranje stroja za snemanje pa je tudi šola zame in učenje.

Kamen v dolini Baghsu, ponekod se zoži v sotesko, je siv, podoben dvolomcu (skrilu). S podobnimi cepljenimi korci so krili naši dedje hiše v Zalem Logu v Selški dolini in drugod po Gorenjskem in Pohorju.

Pred slapom na kopastem vrhu je lep Šivin tempelj v družbi spremljajočih poslopij. Zraven je celo plavalni bazen, v njem čofota nekaj toplokrvnih indijskih turistov. Oranžni Hanuman v samostojni kapelici in nedaleč stran, v drugi, zelo star Trimurti – kipec troedinosti Hinduizma: Brahme, Vishnuja, Šive. Tempelj je razmeroma nov. Postavili so ga Gorkhe leta 1953 in arhitektonsko odraža najžlahtnejše izročilo krajevne gradbene modrosti in estetike.

Pri slapu, približno deset minut hoje navkreber od elegantnega templja Baghsu, se izholografira mavrica. Naokrog leta na tisoče belih metuljev. Baze sivih nimbusov so se zapredle nad snežnike. Moon Peak ali Jot je visok 4600 metrov. Vrh je v pogledu iz McLeodganja pravilna bela piramida. Bela smetanasta fronta kipi sredi zaplat modrega neba. Visoko nad hribi krožijo orli in sokoli. Tibetanski menihi v strugi na pol usahlega hudournika sušijo svoje temno rdeče kute. Prizori sugestivne lepote. Nato se proti večeru pojavi od bog si ga vedi kje stara žena. Predica s preslico. S kamero snemam pogled na dolino Kangra v popoldanski meglici, ko se pojavi stara mama s preslico.

.

 Pomlad v Dharamshali sovpada s pomladjo v Sloveniji. Nadmorska višina McLeodganja je med 1800 in 2000 metri. Novi poganjki borov, brsti drevesastih rododendronov (slečev) mesnatih usnjatih listov se odpirajo. Dečko v bifeju pri slapu mi pove, da je bila minula zima nenavadno mila in zelena. Izostale so snežne padavine. Sneg praviloma pobeli gozdove nad Dharamshalo. McLeodganj je ob večinski populaciji tibetanskih beguncev eno od indijskih mest, kamor prihaja največ Evropejcev , Američanov, Kanadčanov in Izraelcev. Mnogi so se naselili (tudi z družinami) v okoliških vaseh, turisti praviloma prihajajo za dalj časa. V bližini deluje ugledna Mednarodna šola. Z multilingvalnim poukom v angleškem jeziku, jeziku hindi in nekaterih drugih svetovnih jezikih.

Pravzaprav je ironija biti izgnanec po lastni volji, mislim na mnoge turiste, ki so tukaj ostali in pognali korenine, za razliko od Tibetnaskih beguncev in njihovem protestnem eksilu v Indiji. Kakorkoli že, Indija je ponudila zavetje pravičnemu narodu z avtonomno kulturno in religiozno (budistično) fiziognomijo. Zato se mi zdi Indija še večja in boljša, kot bi bila, če ne bi dopuščala sobivanja tako različnih narodov in ver.

Sprašujem se ali je socialna entropija razkoraka med revščino in bogastvom povezana z nacionalnim občutkom za vojaščino. Navsezadnje praviloma obveljajo meje, ki ograjujejo različne sisteme, zaradi diktata vojske. Že od vekomaj »presnavlja« človeški rod frustracije povezane z občutkom prikrajšanosti, ali obratno samozavestne prepotentnosti v smislu »dajanja lekcij«, s prav tako relativnim prepričanjem državnih elit o njihovi nezmotljivosti in superiornosti pred nasprotniki. Ocene kvalitete življenja se zdijo v enaindvajsetem stoletju irelevantni izmislek drugače mislečih od prevladujoče večine, ki preračunava bogastvo in ga pogosto enači s kulturo.

<- - BLOG - ->