<- - BLOG - ->

Z Olgo romava z rogom okrog kopastega vrha, kjer neviden v zelenju Dalai Lama vodi svoj narod. Pot je dolga dva kilometra, mogoče tri. Na desni so v škarpe naloženi kamni. Nekateri zidovi so pobeljeni z belim apnom. Kopice kamnov v gozdu se belijo med plapolajočimi zelenimi, rdečimi, modrimi in rdečimi zastavicami. So kontrast zelenju gozda in modrini neba. S poti so lepi razgledi na Dharamshalo in ustje soteske Bagshu. Na velikih balvanih so vklesane tibetanske pismenke. Škarpe so podstavek tisočih kamnitih plošč z votivnimi napisi.

Olga se mi zazdi podobna Aniti Ekberg iz filma Federica Fellinija La Dolce Vita – Sladko življenje. Je lepa ženska in medtem, ko na nekaterih svetih točkah ob poti muzicira, in se ji sapice popoldanskega vetra zapletajo v bujne lase ter vzvalovijo draperijo njene obleke, je videti prizor mističen.

V teh krajih je zaradi pogostih poplav v zavesti Indijcev ohranjen mit o vesoljnem potopu. Spekulativno razmišljam o dejstvu, da je Noe prezenten v dolini Kullu. V Manaliju ima celo svoj tempelj. Izvajam: evropski Noe - Canoe (kanu-čoln) – Manoe v Manu, kot se indijski Noe imenuje. Mnogo zanimivih podobnosti v mitologiji povezuje Evropo z Indijo.Čeprav sodobni mediji pretirano poudarjajo manj bistvene razlike in širijo stereotipe.

Sugestivni prehojeni poti z Olgo in z njenim švicarskim alpskim rogom (na skoraj identične igrajo budisti v Butanu), doda piko na i dež in srečanje z mlado Tibetanko. Sprejme naju pod svoj mavrični dežnik. Pove nama, da se je pred sedmimi leti poročila v Manaliju.

Tibetanke nosijo tradicionalno dolga krila do tal z izredno lepimi tkanimi predpasniki. Njihova noša je enostavna, a deluje elegantno. V uporabi barv je njihov okus podoben našemu. Nosijo črno, sivo, temno rjavo in zamolklo bordo rdečo. Vzorec predpasnikov je niz pisanih črtic nanizanih v vertikalah. Najbrž simbol poti, ki jo morajo prehoditi tibetanske žene. Vsakdo mora v lastnem življenju igrati figuro v ravnovesju črt ali šahovskega polja kvadratov. Obvladovati to geometrijo življenja, kjer so črte tudi tangente in nebesna telesa krogle.

Na internetu vidim fotografijo oblakov z Marsa. Prosojni beli oblački podobni predivu nad rdečo puščavo.

V McLeodganju popoldne dežuje. Pomladanske plohe trajajo pol ure. Jutra in noči so jasne. Rimska cesta je čudovita, (jedro naše galaktike je v ozvezdju strelca). Orion zahaja nizko na zahodnem nebu. Na zemljevidu Himachal Pradesha razberem niz 50 – 150 km dolgih dolin med grebeni himalajskega predgorja Dhauladhar in pričetkom Notranje Himalaje Pir Panjala: doline Chamba, Kangra, Kullu, Parbati,Pattan, Pin, Rupa, Kinnaur. Najvišji vrh države je gora Leo Purgyal – 6791 metrov. Glavne reke v katere se steka stotine manjših so: Sutlej, Beas, Spiti in Chandra.

Muhasto »alpsko« vreme in nad pol leta neprehodni prelazi so ljudi živeče v teh dolinah v mišljenju in kulturi navajali k samozadostnosti. Mnogokje živijo tako, kot pred stoletjem. Zaradi odročnosti nekaterih vasi ni mogoče speljati vodovoda in električne napeljave. V strminah ponekod ni mogoče speljati cest. Tovorni promet poteka s konji. Zidava in obdelava polj poteka ročno.

<- - BLOG - ->