<- - BLOG - ->

Dopoldne se spustim v korito doline Baghsu. Vroče je in potem, ko pričnem snemati, opazim, da sem brez rezervne baterije za kamero. Po dveh posnetkih »stroj« mrkne. Počutim se podoben klovnu s petnajst kilogrami nekoristne video opreme. Tolaži me misel, da je biti samostojni snemalec pogumna avantura samodiscipline. Odpravim se nazaj v Green Hotel.

Popoldne se ponovno odpravim v sotesko. Za menoj teka kužek postružek in laja, da je vsako tonsko snemanje onemogočeno. Po šestih urah hoje pa sem nagrajen s prelepim prizorom. Ob povratku opazim dva modrozelena vedomca. Spreletavata se dvajset ali trideset metrov daleč. Sto metrov dalje, nad potokom zaslišim iz goščave glasno čivkanje mladičev. In oba pernata starša se stopita z barvo krošenj. Opazim tudi prelepe terase zrele pšenice v vasici pod Mc Leodganjem. Razged po soteski odkrije nekaj nenavadno velikih obrušenih skal.

Potoček Baghsu se konec julija spremeni v deročo reko. Videti je, da so nenavadno veliki črni balvani ostanek zelo starega podora. Erozija jih je popolnoma zaoblila. Nekateri so višji od petih metrov. Pred 15000 leti in umiku ledenega ščita z mogočnih pleč Himalaje, ob koncu zadnje ledene dobe, so deroče vode naplavile vso ravnico pod Himalajo. Ta sektor Azije so oblikovale tri velereke: Indus, Ganges in Bramaputra. Prav na dnu soteske živijo drobna bitja. Na skalah prirasli polži se hranijo s tem, kar prinese voda.

<- - BLOG - ->