<- - BLOG - ->

Enajsti dan v Starem Manaliju. Vzdušje je delovno snemalno. Chopa je v veliko oporo.
Po mnogih nočeh, prespanih sredi indijskih velemest, občutim razliko v svežini ozračja.

Daljni odmevi hreščanja metropol so šumska kulisa prenaseljenih urbanih centrov. Včasih se mi je zdelo zateglo tuljenje ladijskih siren, lokomotiv tovornih in potniških vlakov, in milijonov avtomobilov nekaj očarljivega. Sestavni del dinamičnega mestnega življenja. Dokler nisem prišel v Manali, se nisem zavedal, da stalni vibrantni hrup počasi naseljuje našo podzavest in se vsiljivo, kot mamilo preriva v kategorijo »prijetnega«. Povečan hrup, s katerim se moramo sprijazniti, je davek civilizacijskega razvoja. Zdaj razumem Jeana Jacquesa Rousseauja - izumitelja rekla »Nazaj k naravi«. Rahločutni filozof Pariza 18. stoletja je prvi občutil neznosnost ropota tisočerih kočij. Zadimljena evropska velemesta 19. stoletja, v času razmaha industrije, so bila legla tuberkuloze. V tem stoletju so v Evropi sežgali nekaj sto milijonov ton premoga.

Z domišljijo in podatki permutiram reklo Billa Gatesa: »Kdor ima več informacij in z njimi bolje manipulira, ima prednost«.

Mojega potrpljenja je konec. Mislim na osebno adaptacijo na pogoje dela in življenja, ko sem v mnogih rešitvah soočen z izborom pristajal na kompromise. Življenje je kratko. Nisem se več pripravljen vdajati malodušju prilagajanja. Zato sem končno z lastno profesionalno opremo tam, kamor me je vodil narek srca in vesti. In snemam to, kar želim sam. In ne tistega, kar so mi »ukazovali« 25 let. Hvala bogu. V filmski produkciji je namreč neznosnega hrupa v ozadju preveč.

Danes se na žalost uresničujejo v realnosti najbolj monstruozni scenariji filmskih zgodb. Očitno je toksin adaptacije vsiljenega modusa vivendi v čutnih zaznavah civilizacije dosegel kritično točko. Percepcija ali konotacija realnega je danes v elektronskih medijih samo približek izmaličene resničnosti. »Televizijske pralnice možganov« s korpusi političnih, dokumentarnih, zabavnih in oglaševalskih mašinerij krojijo javno mnenje in diktirajo potrošnjo tisočih milijonov ljudi. Velike nacionalne tv mreže še v marsičem »presnavljajo« že preživete formalne programske principe. Omrežja vodi danes logika politične, religiozne in ekonomske propagande.

Res je žalostno, da po skoraj stoletju, odkar je bilo ustanovljeno Društvo narodov, na svetu še nimamo transnacionalnega svetovnega omrežja, s katerim bi se v konsenzu različnosti poudarjale civilizacijske podobnosti in plemenita načela sožitja. Nisem utopični optimist, saj prisluškujem zvoku oddaljenega grmenja že desetletja. Skrb zbuja dejstvo, da se lahko lepega dne znajdemo vsi ljudje znotraj zapora prilagojeni novim nehumanim diktatom črnih scenarijev znanstvene fantastike.

V Manaliju je vzdušje približek bukolične grške pastirske idile. Še posebej v starem delu na levem bregu reke Manalsu. Pod gričem, na katerem stoji stara vas s templjem indijskega Noeta – Manuja, je tako malo prostora, da hotelčki in penzioni zapolnjujejo le eno vrsto na ozki rečni polici. Najboljši dormitoriji so dosegljivi izključno peš. V stavbnem volumnu izstopa hotel Manali Club House, kamor prihajajo na kratke počitnice vladni uslužbenci z družinami.

Povsod se razcvetajo vrtnice. Chopi večkrat omenim, da je Kullu Valley dolina vrtnic. V sadovnjakih zorijo češnje, s Chopo jih zobava , včasih kupim na tržnici jagode ali marelice. Pol ure hoje čez most na drugem bregu stoji Novi Manali. Tam je dva krat letoval Nehru. V mestu so po njem imenovali osrednji trg in mu postavili lep spomenik. Zraven stoji gledališka arena podobna grškim teatrom na prostem. Manali market močno spominja na švicarska letovišča, dasiravno je v detajlih dotik Indije neponovljivo doživetje
naturalizma Hyppolita Tainea – ljudje, okolje in čas so v tridesetih letih zaspano vas spremenili v eno najbolj mondenih indijskih himalajskih letovišč.

Majestetični vrhovi Pir Panjala opašajo severni sektor doline Kullu. Čez vodi prelaz Rohtang La (4000m). Na drugi strani se prično visokogorske puščave preddverja Tibetanske planote. Gornja dolina Kullu je značilna ledeniška U dolina. Led je kot nož obrusil gorska pobočja v prepadne, gladke, pet sto metrov visoke stene. Preko teh gorskih kaskad pršijo v dolino več sto metrov visoki slapovi.

Ob prelomih so na dan privreli vrelci vroče vode. V Vashistu vis-a-vis Starega Manalija, na levem bregu Beas, dosega temperatura vode nad 70 stopinj. V dolini Solang, 2500 m visoki krnici, stoji istoimenska vas. Temu področju pravijo Beaskund in odtod priteče ena največjih rek Himachal Pradesha – Beas. Deo Tibbe je dominantni vrh vzhodnega pogorja doline Kullu z višino 6001 metra. Gora je le trideset kilometrov zračne črte stran od Manalija, a vendar je zaradi konfiguracije terena dostop do vznožja mogoče izvesti v najmanj tro dnevnem izletu. Vrhovi na zahodu doline so prav tako pettisočaki.

Če bi hotel peš v Dharamshalo, bi potreboval za pot 14 dni. Neki Korejec mi je pripovedoval, da se je s prijateljem iz Manalija peš odpravil v center Ladakha - Leh (cestna razdalja 500km). Planinarila sta mesec dni. Trekking s konjskim transportom šotorov, opreme, spalnih vreč in vsega, kar tako zahtevno planinarjenje (preko 5000 metrov visokih prelazov) zahteva, res traja mesec dni.

S Chopo sva se zaradi filmske opreme odločila za bolj udobne enodnevne izlete. Vodi me predvsem misel poustvariti tisto, kar ta locus izžareva v kulturi in življenjskih modrostih.
Najlepši del Manalija je pod staro vasjo ohranjeni sestoj prvinskega pragozda. Nekatere stoletne cedre dosegajo višino 35 metrov. Sprehod pod krošnjami te prestavi stoletja nazaj. Po drugi plati je pot skozi himalajsko džunglo potop v zgodovino narave. Ob vsej kritiki modernih časov je soočenje s to divjino spomenik tistim, ki so morali v času Aleksandra Makedonskega in kasneje kolonizirati divjino, izkrčiti površine namenjene agrikulturi in naseljem.

Danes vsak dan leta po svetu skoraj štiri milijone ljudi. Zato se zdijo lahkost bivanja ter same po sebi umevne udobnosti globalnega komforta nekaj večnega. Toda ni tako. Razmah letalskega prometa se je pričel pred petdesetimi leti. Tudi cesta čez prelaz Rohtang La vodi šele trideset let. Po vaseh opravijo večino poljedelskega dela ročno ali s konji. Le bogati indijski eliti, ki se pripelje iz razbeljenih nižav Delhija in Kalkute z belimi jeepi »nazaj v planinski raj« - v hlad Manalija, in seveda vojaškim instalacijam v tem politično nevralgičnem sektorju indijske Tibetanske planote, je mogoče pripisati razvoj še pred drugo svetovno vojno relativno izoliranih dolin himalajskega predgorja.

Nekaj pogumnih Angležev s smislom za »fleur de la nature« je prišlo sem že pred stoletjem in pričeli so z vzgojo jabolk. Danes so v angleški lasti mnogi sadovnjaki v dolini Kullu. V marcu cvetoče jablane dolino spremenijo v bel pajčolan. Nekateri sektorji Manalija evocirajo angleško podeželje.

Mojstrovine domače umetne obrti so prav gotovo ročno tkane volnene odeje, šali in blago za obleke. Vzorci dosledno sledijo šahovnici keltskega – škotskega tartana v vseh barvnih odtenkih. Po vaseh v okolici Manalija vidim na lesenih balkonih postavljene statve. Srečam tkalko v Naggarju in jo fotografiram.

Stara jedra vasi so ponekod še videti neomadeževana z novotarijami. V Starem Manaliju in Goshalu enostavna in funkcionalna stavbna dediščina kmečkih dvorcev odkriva izostren okus lastnikov. Hiše so trdnjave. Stolpaste dvoetažne kamnite in lesene konstrukcije se zaključijo z obodnim balkonom vključenem v ostrešje. V teh hišah so kuhinje v pritličju, v prvem nadstropju spalnice, na podstrešnih gankih sušijo perilo, deponirajo pridelke in poleti tudi živijo. Vse hiše so z balkoni v nadstreških odprte proti dvorišču. Tako nastajajo majhni kmečki trgi dosledno tlakovani s cepljenim kamnom. V bližini negujejo majhne priročne vrtove in sadovnjake.Ampak take »skansen insulae« so danes prej redkost, kot pravilo.

Med pohajkovanji s Chopo, sem na nekaterih dvoriščih začutil silovito moč sprememb novih časov in odločilno moč novih vzorov ter denarja. Ceneje je namreč zidati z železobetonom. Ves kamen in les starih kmečkih palazzov je bil obdelan ročno, prinešen iz bližnjega okolja ter harmonično vključen v novogradnjo po načelih stoletja starih arhitekturnih vzorov. Moderna prefabricirana arhitektura Manali Marketa dosledno sledi mednarodnim standardom in okusu povprečnosti. Le nekatere novogradnje, kot denimo Hotel Myflower, sublimirajo staro estetsko merilo v metamorfozi zahtev razvajenega turista.

Podobni trendi so evidentni tudi v Sloveniji. V Prekmurju je tradicionalna slamnata streha dva ali tri krat dražja od opečne kritine, ki je tujek v okolju te regije. Spomeniško varstvo lepo skrbi za objekte nacionalnega pomena. Stari grad v Naggarju so po obnovi spremenili v hotel. Vaške skupnosti lepo skrbijo za sakralne spomenike. Konec koncev podnebne danosti in geografska lega arhitektom narekujeta z modrostjo izkušnje in rabo gradiva konstrukcijo pri utelešenju stavb.

Sredi gozda stoji tempelj Hadimbe ali Dunghre. V bistvu je to Kali. Hadimba jezikovno aludira na grški Hades ali deželo mrtvih senc. Ženska boginja kreacije in uničenja. Ta trinadstropna »pagoda« je stara tristo let. Ponekod v tem predelu Indije so gradili tudi pet nadstropne pagodaste strešne konstrukcije. S Chopo imava srečo. V maju traja skoraj ves mesec čaščenje Hadimba mele. Ta verski praznik zbere na predvečer polne lune pri templju vse domačine Manalija. Povorke, procesije, plesi z glasbo se selijo od Manu templja do templja Hadimbe, in danes zaradi turizma tudi na ulice Manali Marketa. Najbolj sveti praznik Manalija je Dussehra v oktobru.

V Starem Manaliju je še mogoče uvideti modrost velike vaške skupnosti v načinu postavitve ali organizacije vasi. Osrednji vaški trg je danes športno igrišče. Gospodarska poslopja – hlevi, skednji in čebelnjaki so locirani tik ob bivalnih hišah. Terasni vrtovi, polja in sadovnjaki segajo v dolini Kullu do višine 2300m. Večmesečna izolacija vasi pozimi je bila v tako organiziranem gospodarstvu samozadostnosti povsem obvladljiva nuja preživetja.

Zanimivo je, da so nekatere vasi v Himachal Pradeshu svojevrstne »gorske republike«, v katerih relativno zaprte vaške skupnosti (do 2000 prebivalcev) prakticirajo načela starožitnega vedantskega izročila. V dolini Parbati v vasi Malana še danes deluje vaški parlament imenovan Harcha.

<- - BLOG - ->