<- - BLOG - ->

Deževno popoldne, prvo odkar sva s Chopo naseljena v Jungle Bungalowu. Sneg na tritisočakih je v šestnajstih dneh pobralo. Popoldanski pretok reke Manalsu je bistveno večji in voda mnogo bolj kalna. Otožno alpsko vreme podobno slovenskemu.

S Chopo in Mr.Kindom smo bili na enodnevnem izletu pri templju Bijili Mahadev. Tempelj dosežeš iz Kulluja (40 km od Manalija). Od vasi Dat, kjer se cesta konča, je približno dve uri zložne hoje. Tempelj stoji na izpostavljenem kopastem, s travo poraščenem slemenu med dolinama Kullu in Parbati 2800 metrov visoko. Od tod so lepi razgledi na stotine vasi v tem pogorju. Bil je lep sončen dan.

Legenda pripoveduje, da na tem mestu strele pogosto udarijo v jambor – strelovod pred templjem, in razbijajo lingam boga Šive. Toda svečeniki ga vedno znova z maslom v alkemičnem postopku sestavijo v staro stanje. Res je med snemanjem nastala nad jamborom nenavadna koprena cirusov in svetloba je bila zaradi leče oblakov fantastična!

Razmišljal sem o italijanski besedi Vigili in hindujski Bijili. Vigili pomeni stražarje, vigili del fuoco gasilce. Podobnost med besedama odraža lokacija in mitologija tega skromnega in elegantnega svetišča z nekaj prastarimi vedantskimi menhirji in talilnico – metalurško pečjo za taljenje železa. Impozantna točka.

Mr.Kind je nesel sedem kil težko kamero do templja v nahrbtniku Toper, ki sem si ga kupil pred dvajsetimi leti, in predelal za transport kamere. Prvič sem hodil lahkotno breztežnostno. Popoldne so se pripodili beli oblački in risali sence na pogorje Dhauladhar in po obeh dolinah. Od templja je lep razgled na štiritisočake nad dolino Parbati in na Bhuntar, kjer je glavno letališče doline Kullu.

Trgovec s tekstilom me povabi v svojo tkalnico, kjer sledijo starim vzorcem tkanja volnenega blaga. Tu tkejo po vzorih iz doline Kinnaur. Zbor lepih deklet ob vodstvu starejše izkušene mojstrice, v izdelavi tipičnih ornamentov na odejah in šalih iz prvovrstne volne, demonstrira vse faze od priprave volne do tkanja najzahtevnejših vzorcev. Domačinke srednje in starejše generacije nosijo prelepe umetniške obleke iz tartana in so podobne Keltinjam. Obleke imajo prepasane. Od nakita nosijo pretežno uhane, le redke prstane ali zapestnice.

Lepoto keltske mode opisuje že Gai Julij Cezar v svoji knjigi O Galski vojni - »De bello Galico«. Plemena, ki so naseljevala moderno Francijo so se imenovala za Gale – Gaule – Galce. Alemani ali Alani so naseljevali srednjo Evropo in Nemčijo. Toponomastika doline Kullu povezuje evropska ljudstva s tem delom Indije iz časa pred Kristusovim rojstvom z očitnim oksimoronom ne le po jezikovni plati (Malana, Alana, Solang, Manoe,) temveč tudi v kulturni tradiciji tekstilne tehnologije - v tartanu.

Moj navdih opisovalca gotovo kroji v dobršni meri spekulativni metodološki pristop ob vsem spoštovanju do duhovnozgodovinskega preučevanja razmer, šeg in običajev ljudi ter umetnosti.

Prebivalci doline Kullu glede na arheološka raziskovanja živijo v Manaliju že dva tisoč let.Vse do osmega stoletja ohranjeni spomeniki odražajo helenistične vplive (Gupta slog – tempelj v Bajauri) je v tlorisu grški križ. Razdalje in nagibi brežin so v primerjavi z domačimi hribi mnogo večji. Ti kraji so še pred dobrim stoletjem živeli kot dolinska fevdalna kraljestva v katerih so častili kulte junakov vedske Ramayane in Mahabharate. Družina Pandau je večkrat poiskala zavetje v teh nedostopnih gorskih trdnjavah. Legenda povezuje familijo Pandau tudi kot inovatorko v agrikulturnem smislu. Vzgojili so riž, ki je uspeval na terasah Himalaje.

O pomenu stare trdnjave na vrhu griča nad Starim Manalijem pričajo šest metrov debeli zunanji obrambni zidovi, ki so branili to orlovsko gnezdo. Nastali naj bi pred tisočletjem in od tod so lastniki nadzorovali karavansko pot , ki je povezovala Punjab z Ladakhom in Tibetom. Grad je verjetno še starejši in delo gradbenega razmaha pred dvanajstimi stoletji. Takrat, v pozni dobi dinastije Gupta(okrog 800), je nastal tempelj v Bajauri, 55 km nižje od Manalija v osrčju doline Kullu, ob sotočju rek Beas in Parbati. V odročnih himalajskih dolinah so imeli ljudje relativni mir celo pred osvajalnimi muslimanskimi vojskami Mogulov (Mughal). Znano je, da je celo Akbar (16.stoletje) moral z osebnimi pismi urejati razmere in prositi za usluge svoji politiki naslovljene na Harcho, vaški parlament gorske republike Malana.

Iz vsega povedanega razbiram psiho domačega slovenskega okolja. Izžarevajo jo Gorjanci v dolini Kullu in pogojujejo podobnosti v geografiji in podnebju. Celo tempelj v Naggarju nosi ime Gauri(shankar), torej je »zguoraj« ali gornji ali z gora. Pretreslo me je krajevno ime vasice na drugi strani pritoka Beas pri Naggarju: Sersei. Domačini izgovarjajo Srce.

Vednost o skupnem poreklu družine Indoevropejcev, iz katere so izšli otroci govoreči desetine modernih samostojnih jezikov, brez dvoma pomembno dopolnjuje predstave o ljudeh v toku časa.

<- - BLOG - ->