<- - BLOG - ->

Prišel sem v življenjsko obdobje polno občutkov povezanih s scenariji, da poskrbim za morebitne lastne vnuke. Čeprav sem med svojimi »eskapadami« sinu in hčerki svetoval samski stan, v iskanju intelektualnega starševstva brez »oklepa« družinske togosti, vedno bolj cenim prav slednje. Družina je svetinja. V tem okolju sem doživel trenutke največje sreče in blaženosti.

Postajam protisloven zaradi spremembe v mišljenju. Najbrž je kontradiktornost posledica občutka krivde. Ta razjeda vsakogar, ki je normalen. Saj nihče ni popolno bitje brez napak in zablod. Perfektnega okolja in osebnosti preprosto ni. Vsak individuum je rezultat razvoja s fazami in vrhunci. Kosovel je do prve zrelosti osemnajst leten napisal najglobje pesmi. Robert Altman pa je najbolj globoke filmske zgodbe zrežiral po šestdesetem letu.

S Chopo sva že tretjič po izredno strmi stezici prikolovratila do zgornjega raztežaja slapu Joghni. Voda priteka z visokega platoja zahodnega gorovja doline Kullu. Pretok je velik, približno pet kubičnih metrov na sekundo. Čipka tega izredno lepega slapu je vidna po vsej gornji dolini in celo iz hotelov v Manaliju. Najboljšo svetlobo prispeva nizko sonce po tretji uri popoldne. Slap se je v tisočletjih krepko umaknil v ozko režo prelomov. Pahljačasti stolp vodnega pršca čez sivkasti prag je čudovit. Spodaj je na velikanskem balvanu zgrajen elegantni mali tempeljček s kamnitimi skodelami, starim orehom in neskončno dobro prano. Mesto za meditacijo, počitek in miselno pašo. Nižje spodaj obratuje majhna privatna elektrarna, podobno kot pri nas.

Toplice Vashist so dolga na širši polici razložena vas sredi prepadnih strmin nad reko Beas. Od tod so lepi razgledi na široke rečne sipine te hudourne vode. Čez peščene nanose pod Vashistom teče v več rokavih. Zelo je deroča. Med prečenjem mostu med Goshalom in Vashistom doživim dokončno razodetje o siloviti moči tekoče vode. Beas bobni kot tovorni vlak. Iz Vashista se zdi v popoldanskem soncu ljubka benigna voda, ki je tu samo zaradi estetskih užitkov. Pred petnajstimi leti je tako narasla, da je odnesla nekaj hiš.

Ponekod širina prodišč presega tristo metrov. Beas izpodjeda prvo rečno teraso, ker menjuje strugo. Višina prepadne prve terase na desnem bregu je dvajset metrov. Iz zemljine štrlijo okrogli kamni s premerom pol metra in več.

Po umiku ledenika so se vode lotile oblikovanja stopničastih teras. Pred deset tisoč leti je bilo dno doline višje za sto metrov. Še na terasah dvesto metrov nad nivojem reke, kjer vaščani negujejo izredno lepe sadovnjake, ponekod štrlijo iz zemlje ogromni balvani. Reka nenehoma poglablja strugo, tekoča voda odnaša material in spreminja videz doline. Zaradi hudournih voda so vasi postavili v višinah varne pred ekstremnimi vodami.

Zelo poučna je bila vožnja s prelaza Rohtang La do Manalija. Na takem izletu amaterskega ljubitelja geologije prevzamejo čustva majhnosti. Spoštovanje do večnosti in spoznanje nedoumljive veličastnosti geneze gorovja, ki se guba stotine kilometrov v vseh smereh, me zbliža s Chopo. Saj je tudi v reliefu človeškega obraza mnogo nedoumljive lepote in skrivnosti. Chopa je že dva krat šel peš iz Manalija preko prelaza Rohtang La. Pred osmimi leti je prišel peš, sredi zime v decembru, iz Lhase do Kathmanduja. Nekaj prijateljev je na poti omagalo. Najbolj nevarna so prečenja podivjanih rek.

Rohtang La je ločnica med pretežno hindujskim prebivalstvom v dolini Kullu in pretežno tibetanskim življem v dolinah na drugi strani – Lahaul in Spiti.

Vicki Mc Kenzie je napisala biografijo angleške budistične sestre iz Londona Tenzin Palmo, Diane Perry – Jama v snegu (Cave in snow). V pričetku šestdesetih let je zapustila lagodno življenje in se podala v Himalajo. V dolini Lahoul je v majhni kamniti celici, jami na višini 4000 metrov, preživela v popolni izolaciji dvanajst let. Taki so postopki samodiscipline pravih budistk v iskanju transcendence razsvetljenega ega.

S Chopo sva kar dobro proučila gornjo dolino Kullu. Naggar je stara prestolnica doline z lepim gradom in številnimi templji. Leta 1930 se je tu naselil ruski slikar Nikolaj Roerich. V njegovi hiši so uredili spominsko sobo, galerijo in knjižnico. Hiša je odprta vsem ljubiteljem in študentom indoloških in tibetanskih ved. Slikar Roerich je bil še konzervator in umetnostni zgodovinar. S svojim delom in zgledom je bistveno prispeval k medsebojnemu razumevanju različnih kultur. V književnem delu je poudarjal skupne korenine in plemenito humano noto, s katero so prepleteni izvori krščanstva, budizma in hinduizma.

Tudi sin Nikolaja Roericha - Svetoslav je pomemben slikar in mislec moderne Indije. Na stara leta je živel v Južni Indiji v Bangaloreju. Poročen je bil z slavno indijsko igralko. V olju je upodobil Nehruja, Indhiro Gandhi. Posnemal je očetovo delo in nadaljeval njegovo smer iskanj.

Pred nekaj leti se je zraven fondacije Roerich naselila ameriška slikarka Kumari. Postavila je novo galerijo in z njo nadaljuje umetniško veljavo Naggarja. Med snemanjem v njeni galeriji sem ji omenil, da me spominja na igralko Julio Roberts. Zvonko se je nasmejala in se zahvalila. Kumari je preživela vrsto let v Afriki. Potem, ko je prišla v dolino Kullu, pa je začutila, da je našla po dolgi poti cilj. V Naggarju živi že osem let.

Lep tempelj je tudi v Jagatsukhu. Pri takih vaških svetiščih opazovalca prevzame zlitje prvin – gradbenega materiala (kamna in lesa), kiparske harmonije (plastike, reliefi, ornamenti) in proporci arhitekture v okolju. Medtem ko s Chopo snemava tempelj, mimo odkopitlja dolga vrsta tovornih konj. Dve vaščanki na portiku templja sušita zelišča.

Ustvarjalni postopki v dokumentarnih žanrih so različni, temeljiti pa morajo na skupnem izhodišču scenaristične zamisli. Iz pisanja je mogoče razbrati jasno sporočilo, intencijo ali celo pouk. Dokumentarci bodisi izobraževalni, potopisni, znanstveni, športni ali umetniški, so ob popularni kulturi v zadnjega pol stoletja (odkar živim) bistveno izboljšali medsebojno razumevanje različnih kultur, narodov in držav. In ker klasični dokumentarci niso melodrame ali komedije, je nepotvorjene zgodbe iz življenja ljudi v indijskih gorah mogoče predstaviti resnične. Sangvinično prebivalstvo, mir, šumenje dveh rek, dramatične svetlobe, mogočne vrhove, trdo delo, elegantno etno arhitekturo, pravljične slapove, turizem, kmetijstvo itd…

Mene pravzaprav najbolj gane enostavnost vsakdanjih, običajnih ljudi in profesionalcev. Prizori žetve, oranja, prebiranja časnikov, ulična scena, prodajalne, obrtne delavnice,… to so prizori iz toka časa, ki v fino prejo medsebojnih odnosov tkejo pajčevino razmerij zgodovine.

<- - BLOG - ->