<- - BLOG - ->

Jutranji sprehod s Chopo do Manujevega templja na koncu vasi. Po hudem pet minutnem nalivu je ob desetih dopoldne s ploščadi pred svetiščem mogoče videti vrhove snežnikov na vzhodu. Mogočni divji kostanj nad vasjo, pod ruševinami starega gradu v Manaliju, je odet v plašč belih cvetov. Možakarji pospravljajo ornat in dekor po zaključku praznika Hadimbe. Na dvorišču pred Sveto hišo zlagajo svilene šale, odeje, pisane rute.

Indijski Noe – Manu je Hadimbin brat. Gatothkač je vplivni in močni Hadimbin sin. Arjunov starejši brat Bim je njen soprog. Mit o bogu Krišni in Arjuni je povzet v dialogu temeljnega dela indijske filozofije Bhagavadgita. Tako korenine mitologije prebivalcev doline Kullu segajo globoko v vedski čas. Družina Pandau iz epa Mahabharata je nekaj svojih članov med dinastičnimi razprtijami izgnala v Himalajo. Arjuna je v jami nad vasjo Širu meditiral spokorjen s seboj in svetom.

Legenda o moči in podjetnosti Pandavov, ki kroži med ljudmi (povedal mi jo je domačin Mr.Kind), pripoveduje o gradbenem projektu bajeslovne familije. Pričeli so graditi velike mostove, s katerimi so hoteli povezati himalajske vrhove. In res nekateri vršaci po obliki spominjajo na stebre fantazijskega velemostu. Razumem stremljenje teh ljudi in njihove modrosti po mnogih stoletjih izkušenj v tem lepem, po drugi plati pa surovem gorskem okolju. Težaven teren in preizkušnje v boju z naravnimi silami, so ljudem v dolini Kullu željnim lagodnejših komunikacij (v relativno izoliranih vaških skupnostih), narekovale »utopijo« mita velikih mostov, s katerimi bi razbrazdani gorski svet premostili v ravno cesto.

Tako pred Manu templjem opazujem vas Stari Manali. Pred svetiščem je v beton postavljenih nekaj prastarih kamnitih menhirjev (spoliae). Tudi ti megaliti govorijo zgodbo opazovalcev svetlobe in arhitektov sončnih ur.

<- - BLOG - ->