<- - BLOG - ->

S Chopo vzameva slovo od Mr.Kinda in Tipuja, dveh sončnih stebrov Jungle Bungalowa. Po šestih tednih Manalija se odločim, da ne bom obiskal Ladakha, ampak raje še nekaj časa potoval po Himachal Pradeshu.

Ob mojem prvem obisku Indije, pred sedmimi leti, smo zaradi snemanja nadaljevanke Evalda Flisarja - Potovanje predaleč, ubrali zahteven tempo v kilometraži in številu lokacij. Evald je bil takrat že na petem obisku in njegov scenarij smo ekranizirali. Zdaj se mi zdi smotrneje ostati dalj časa v eni pokrajini in mestu. Doživetja so drugačna, kot bi bila, če bi na seznamu destinacij delal »kljukice« vsega, kar bi moral nujno videti.

Do konca polletnega potepanja po Indiji me ločuje še dober mesec. Vizo je težko podaljšati, birokratski postopki so dolgotrajni, podaljšanje pa je mogoče le za mesec dni. V tem raziskovanju me vodi zamisel videti različnosti človeških naselbin v Indiji. Od milijonskih velemest, do majhnih vasi. Sicer pa je že Slovenija, kljub svoji majhnosti, vesolje zase. Tudi če bi imel dve življenji, si ne bi mogel ogledati vsega, kar indijski imperij obsega. Še manj si domišljam, da sem dojel globino in širjavo te mitske dežele. V ospredju mojih zanimanj so fenomeni arhitekture, umetnosti in znanosti v toku časa. Nisem prišel iskati gurujev, ampak srečevati ljudi. Rene Descartes je svoje ugotovitve treznega matematika strnil v svojih Meditacijah (Meditaciones). Torej je »meditiral« že v Evropi 17.stoletja. Vsakdo ima svoje sposobnosti in pravico do lastnih razmišljanj z meditativno noto.

Danes je tretji dan, kar sva s Chopo prišla v Mandi. Mesto stoji ob sotočju dveh rek. Beas se priključi reka Naddi, na razvodju med dolinama Kangra in Kullu.Ta stik dolin je označen z dvema različno obarvanima vodama. Vsaka od rek ima svojo barvo vode. Pred tednom se je pričel monsunski dež. Zanimivo je opazovati mešanje rek. Nekatere turbulence ohranijo barvo še sto metrov zatem, ko se reki spojita v enotni tok.

V Mandiju stoji 81 templjev. Triloknath tempelj je dala leta 1520 pozidati Sultana Devi v sikkhara slogu. Ploščad kompleksa Triloknath, tik ob Beas, so utrdili s 25 metrov visoko škarpo. Plato na katerem stoji svetišče, gleda proti sotočju in terasam vzdolž katerih se širi Mandi na vseh bregovih obeh rek. Podobno urbano zasnovo ima Idrija v Sloveniji. Sličen stilu Triloknatha je Panjavaktra preko reke. Na hribu nad mestom stoji Tarna Rani Amrit Kaur tempelj z rdečo kupolo sredi lepega parka. To zeleno mesto odlikuje dvoje – voda in podnebje. Klima je podobna tisti v nižavju Punjaba. V poletju so pobočja hribov odeta v sočno zelenilo. Soparna vročina diktira drug tip gozda in rastlinstva. Mandi ima 700 metrov nadmorske višine, Manali 2050 m. Templji Mandija so ogrlica mesta. Mislim, da so sikkhare kupole teh indijskih templjev navdihnile arhitekte 20.stoletja. Nebotičnik korporacije Chrysler v New Yorku je z vršno kupolo kopija teh ličnih malih svetišč pod himalajskimi snežniki.

Po dovolj bežnem ogledu biserov sakralne dediščine Mandija, in približno petnajstih templjih, vidim izčiščeno govorico starega, v sozvočju z modernimi intervencijami v tkivu historičnih mestnih jeder, v modernističnem Indira Marketu. Dvoetažne nakupovalne galerije tega nakupovalnega središča, sredi starega Mandija, so vgreznjene v globino. Sredi velikega atrija, spremenjenega v park, stoji mali tempelj z uro. Na vrhnji ploščadi trga so razporejeni paviljoni prometnih terminalov. Novotarije harmonično dopolnjujejo organsko zgodovinsko mesto, ki se širi na pobočjih nad Indira Marketom.

Nakupovanje v Mandiju je odlično. Prvovrstne bombažne srajce stanejo 750 tolarjev ali 3 eure. Po isti ceni prodajajo svilene kravate. Strehe stare mestne palače Raj Mahal, ne vzpetini nad Indira Marketom, se slogovno ujemajo z modernimi arhitekturnimi intervencijami tega prelepega nakupovalnega središča. Fasade starih objektov so barvno ubrane. V predvečernem času »mehke svetlobe« občutim harmonijo tudi v niansah barv celotnega centra starega Mandija. Ta kolorit dopolnjuje živo zeleni obok hribov. Hribovje nad mestom se dviga le dvesto metrov v višino.

Na prvem obhodu po mestu je mojo pozornost pritegnila nenavadno velika skala, postavljena tik pred sotočjem rek. Balvan je dolg 12 metrov in visok približno 7. Volumen ustreza manjši enodružinski hiši. V skalo vklesane stopnice so naju s Chopo privedle do majhne vršne ploščadi. Z vrha je lep razgled na Triloknath na drugi strani Beas in desno na Panjavaktro. Pod skalo šumi voda čez prodnate brzice proti sotočju petdeset metrov stran. Gotovo gre za najstarejši sakralni prostor v Mandiju. Na vrhnji ploščadi so v kamnu reliefno upodobljeni trije simboli: Poglobljena elipsa (galaktika M31 Andromeda), okrogla vdolbina (planet, zvezda, luna) in relief dvojnega kroga (orbita, krožnica). Ambient je mističen. Šum rek, nedaleč stran sto metrov oddaljeni najstarejši ghati (stopnišča do vode) v Mandiju. Kamena doba se je zaključila pred 5000 leti. Železna orodja so se izboljšala šele 1500 let pred našim štetjem. S spoštovanjem do teh kiparjev narave, ki so svoje observatorije in ritualne prostore umerjali predvsem po nareku nebesnih teles, me prevzame občutek sreče. Skala seveda ni omenjena v nobenem od številnih vodičev, s katerimi sem se »založil« na potovanju po Himachal Pradeshu. Tu zgoraj sem začutil pogum in neustrašnost pred koncem. Živeti pomeni ljubiti deistično. Še posebej me je prevzel spokojno se smehljajoči obraz prijatelja Chope, ki je dobesedno visel na robu skale nad razpenjeno vodo, da sem lahko posnel tri nebesne simbole vrh skale s stativa. Brez dvoma gre za eno najstarejših solarnih arhitektur, kar sem jih videl v življenju.

Enodnevni izlet do jezera Prashar je bil koristna topografska lekcija ruralne pokrajine. Jezero je na višini 2730 m. Pričakoval sem zelenomodro jezero. Prashar pa je približno petdeset metrov dolg, podolgovat ledvičast ribnik, sredi uravnave na pastirski planini, obraščen s trstiko. Takoj po prihodu so se pričele valiti megle. Posnel sem samo tri kadre. Megla je bila tako gosta, da se je vidljivost zmanjšala na deset metrov. Monsunsko vreme na višini Julijskih alp.

Intenzivna paša je obsežna področja v zaledju Mandija spremenila v gole, travnate planine.Deroče reke meandrirajo globoko na dnu strmih dolin. Gozdov skorajda ni. Vsa zemlja je izkoriščena za kmetijsko pridelavo. Naravovarstveniki so na planinski koči pri jezeru Prashar ogradili obsežen kos zemljišča. Tako je mogoče še občudovati lepoto avtohtone flore v okolju, kot je bilo nekoč. Slovenci se premalo zavedamo lastnih prednosti v razmeroma intaktnih habitatih! Pri jezeru stoji čudovit lesen pagodast tempelj. V megli me je spominjal na vesoljsko ladjo iz filma Stevena Spielberga ET. Tempelj je mojstrovina rezbarstva in konstrukcije v lesu. Jezero Prashar je priljubljena romarska točka. Nekaj romarjev se greje ob ognju in diši po chapatiju.

Med vožnjo proti Mandiju se ustavimo na sončnem parobku, da posnamem denudirane hrbte mogočnih hribov. Popoldanska nizka svetloba izboljša predstavnost, kako so vode oblikovale relief tega dela himalajskega predgorja. Goloseki so bolj izpostavljeni eroziji. Kamorkoli seže oko, valovijo hribi. Nekatere vasice na ravnih policah sredi hribov me spomnijo na Slovenijo.

Zvečer ujamem refleks z vodne gladine reke Beas. Še nikoli nisem občutil elementa tekočnosti (likvidnosti) vode tako prepričljivo. Pomislim na fizika Newtona, ki se je spraševal »zakaj se po padcu kamna v vodo širijo koncentrični krogi?« Turbulence, ki jih povzroča neravno dno reke Beas, so v odboju sončnih žarkov tako jasne, da se mi nenadoma razjasnijo dileme okrog hidrodinamike tekočin in sile težnosti. Voda se pretaka zaradi sile teže. Vsaka skala na dnu struge vpliva na tok. Zato je gladina Beas v refleksih sestavljanka vijug, valov in vrtincev.

<- - BLOG - ->