<- - BLOG - ->

Shimla je lepo glavno mesto zvezne države Himachal Pradesh. Osrednja arterija Shimle imenovana Mall, sledi slemenu pogorja visokega 2205 metrov. Mall je ulica rezervirana za pešce. Tri kilometre dolga se pred cerkvijo Christcurch razširi v velik trg. Tu stojijo spomenik Indire Gandhi, magistrat, knjižnica in mnoge zgradbe v angleškem slogu. Mesto je bilo (1858 do 1947), od marca do oktobra sedež uprave Britanske Indije. S trga se razcepijo poti navzgor do Jakhu templja, posvečenega bogu Hanumanu, in navzdol v druge mestne četrti. Mesto je zgrajeno policentrično. Moderno Shimlo sestavljajo satelitska rezidenčna naselja umeščena na položnejših policah sredi bujnih gozdov himalajske cedre. Shimla šteje pol milijona prebivalcev.

Med indijskimi in ostalimi svetovnimi mesti, v katerih sem se mudil, je Shimla prvak v odsotnosti smrdljivega in hrupnega prometa. Veliko ljudi si zato služi kruh s postrežništvom in prenašanjem tovorov. V mnogih predelih je dostop avtomobilom onemogočen. Seveda je tako zaradi lege tega gorskega, poleti glavnega mesta nekdanje Britanske Indije. Še danes vozi v Shimlo ozkotirna železniška proga iz Punjaba, kot je nekoč, v času prvih telegrafov in še pred uvedbo osebnih vozil. Prvotno mesto se je oblikovalo ob Mallu. Ta povezuje niz kopastih vrhov.

Rezidenca indijskega podkralja zgrajena 1853 v Tudor slogu, je danes spremenjena v Center naprednih študij (Centre for advanced studies) in stoji dokaj izolirano na skrajnem koncu historične Shimle.

Vzporedne ulice potekajo pod Mallom. Povezane so z dolgimi strmimi stopnišči. Položnejša so okupirali branjevci in prodajalci. Sprehodi po Mallu te nehote prestavijo stoletje v preteklost. Velike vojašnice, administrativna poslopja nekdanje uprave, ali enostavne enonadstropnice, v katerih domujejo lepe trgovine, so še danes zgledno vzdrževani objekti. Slogu nekdanjih graditeljev se uklanja tudi novejša arhitektura. Čeprav je nebotičnik Vrhovnega sodišča Himachal Pradesha moderna dvanajstetažna palača, deluje z zeleno streho sredi drevja lahkotno. Stil reflektira stoletje prej dograjeno vojašnico v Shimli. Moderni Hindu Mandir v enaki meri eklektično izraža staro v novem. Mnoge novogradnje v Shimli oblikovno odražajo smisel za sožitje in harmonijo, sledeč planu načrtovalcev tega mesta, zraslega na novo, po letu 1800.

Sprašujem se: Kam so odšli vsi ti ljudje? Telegrafisti, tajnice, vojaki, vrtnarji, šoferji, kuharji, pisarniški kurirji, poštarji in policaji? Mar ne govorijojo te stavbe, v katerih so nekoč šelestela krila in hlače, in se je valil dim cigar, razlegal smeh in glasba, zgodbe o minljivosti velikih pričakovanj?

Ker čas vse prenese, tako kot papir, se, odkar sem prišel pred tremi dnevi, vame naseljuje otožna melanholija preteklosti. Še pred stoletjem je bil svet mnogo večji, potovanja daljša, vojaški rok prav tako. Nikjer ni bilo televizije, radia. Bil je čas tiskanih medijev – časopisov, revij, književnih potopisov. Danes se zdi svet prijetnejši, kot je bil pred stoletjem. Če vzamem za merilo ocene manj telesnih neugodnosti, ki so rezultat hitrejših prevoznih sredstev, povečanega udobja in boljših sredstev komuniciranja, teza drži. Če pa ocenjujem kvaliteto življenja z optiko opazovalca stranskih učinkov povečanih hitrosti in udobja: hrupa, odpadkov, onesnaženja okolja in naravnih virov, nevroze, vse večjo neobčutljivost za sočutje do manj privilegiranih, zavidam mrtvim.

 Shimla je pravi kraj, da se človek vpraša o minljivosti in prehodnosti politik, ljudi in prevrednoti lastna stališča do sveta, sredi katerega se z nami vred dogajajo neprestane spremembe. Selektivni pogled na vso modernost in raznorazne mašinerije, s katerimi se obrača kolesje svetovne zgodovine, me bolj in bolj priklepa na antične vrednote.

Prav v Chopinem obrazu sem mnogo dni (od 8.maja do 4.julija) opazoval izzven svojih besed. Tibetanci so v marsičem ohranili dostojanstvo duševnega ravnovesja, miroljubnosti, ljubeznivosti značaja in nenasilnosti. Zahodna civilizacija se ne zaveda davka napredka. Bliža se čas, ko bo treba bolj poudariti načela klasičnih krščanskih vrednot. Ta so zelo sorodna budističnim: več altruizma, miroljubnosti, odtehtanosti v besedah in dejanjih. Chopa je bil delaven in prijeten sopotnik.

Najbolj me je presenetilo njegovo opisovanje lepih dni v Tibetanskem šolskem centru v Dharamshali, kamor pridejo na obvezno izobraževanje vsi mladi begunci iz Tibeta. Tri najlepša leta je preživel v šoli. Mnogi mladi sploh nimajo pogojev, niti možnosti, da bi pridobili vsaj osnovno izobrazbo. Ker sem srečal Chopo, je odslej moja naklonjenost budizmu in Tibetancem še trdnejša.

Pred štirimi urami sva se poslovila. Chopa je odšel nazaj v Dharamshalo. V svoj ustaljeni svet. Ali vsaj upam, da med ljudi, s katerimi bo srečen.

<- - BLOG - ->