<- - BLOG - ->

Lije kot »iz škafa« s kratkimi zatišnimi interludiji po petnajst minut. Do kože moker sem prišel iz Ram Jhulle preko drugega mostu. Že pet sto metrov hoje v vroči sopari opoldne me utrudi. Znoj se meša z dežjem. Vseeno je primerno doživeti nekaj monsunskega vremena »na lastni koži«, kot samo prebirati opise.

Tako podnebje je kot nalašč za razvoj rastlin. Julija je mogoče v Rishikesu občudovati vse odtenke zelene. Radovednost in zanimanje za »klorofil« je že od mladih nog moje najljubše razvedrilo. Ob vsakdanjih poteh v življenju se pogosto ne zavedamo lepote vsakdanjih spremljevalk pred lastnim pragom. Drevesa, grmovje, skratka rastline podcenjujemo. Toda brez njih bi ugasnilo naše življenje. Kompleksni procesi organskih sintez v rastlinah so še zmeraj izvor hrane vsemu, kar se plazi, leta ali hodi po štirih ali dveh nogah (skupaj z ljudmi). V kemičnih laboratorijih še marsičesa, kar prideluje »zelena tovarna« že milijone let, niso sposobni umetno sintetizirati.

Živimo v realnem svetu in v zadnjem stoletju je večina ljudi pridobila varljivi občutek lahkotnosti eksistence, ker nas je razvoj tehnologije odtujil kmečkemu delu. V Evropski uniji je število kmetov padlo pod deset procentov populacije. V Indiji je ta odstotek višji, toda tudi tu se širi miselnost podobna zahodni, da je preživetje povezano s statusno simboliko bogatega zahoda – parkirišči, high techom, managementom in potrošništvom.

Pisateljica Arundhati Roy je pričela povzdigovati glas nad logiko take miselnosti. Tisoči kmetov so bili primorani zapustiti svoje stoletne domove potem, ko je njihova polja zalila voda novih akumulacij. Pozabljamo, da so časi lakote izkušnja generacije naših starih staršev. Naša civilizacija temelji na izumih starih približno stoletje – elektriki, motorjih z notranjim izgorevanjem, še mlajši informatiki. Vedno bolj se zavedamo pomena osnovnih virov in potreb – zdrave hrane, sladke vode, čistega ozračja. Brez teh osnovnih pogojev, se zdi fragilnost ali krhkost hiperinformatske postindustrijske družbe nespremenljiva in večna. A vendar ni tako. Veliki izpadi elektroenergetskih omrežij, vojne krize povezane z dominantnim energentom – nafto, signalizirajo, da je interdependentnost sveta večja, kot kdajkoli prej v zgodovini.

Opazujem mladi riž posajen na poljih v okolici Dehra Duna. Mislim na rižote, ki sem jih pojedel v življenju. Na mamine,očetove, Mirjine in tiste, ki sem jih skuhal lastnim otrokom in prijateljem. Večini sitih se zdi lakota terminus zgodovine. Le malokdo se zaveda usodnih posledic, ki bodo nastopile zaradi podcenjevanja in slabega, zanikujočega odnosa do vprašanj zelene politike v prihodnosti. V medijih, šolstvu, umetnosti in znanosti so ta vprašanja v ozadju marginalizirana. Na deklarativni ravni se teoretizira, v okolju anomalije slabšajo pogoje eksistence.

Smetišča ekspandirajo kot rak, mesta se širijo na pridelovalna zemljišča. Arhitekti in urbanisti prihodnosti bodo morali odstranjevati svinjarijo iz naših časov. O nas bodo govorili tako, kot danes s pomilovanjem ocenjujemo »srednjeveško mračnjaštvo«. Je tudi taka šola del človeške komedije? Ker se v ospredju novih družbenih napetosti, ob socialnih razlikah uveljavlja solidarnost ter sočutje nevladnih pobud (Bob Geldof – Band Aid), je potrebno razmišljati o izvoru usodnih premikov, kot stranskih učinkov kratkovidne politike in ekonomije.

V perspektivi prihodnosti se zdijo načela trajnostnega razvoja in permakulture rešitev. Trend vračanja na podeželje in stabilizacija rasti velemest je najbolj očitna v najbogatejših državah (Avstralija,ZDA). K temu je doprinesla razvita informatska družba. Videti je čudno ironijo. V dvajsetem stoletju so ljudje »drli« v mesta, danes najpremožnejši »v znanju« drvijo tja, kamor je vzklikal že Rousseau. Nazaj k naravi.

<- - BLOG - ->