<- - BLOG - ->

Lovim strahove lastnih napak v tej jutranji meditaciji.Vse, kar sem povzročil s svojim vedenjem v zadnjih tridesetih letih, odzvanja v meni in ljudeh. Halo efekt daljnih debat, dialogov, razprav, prepirov, monologov, sproženih v medsebojnih odnosih, je izostal.

Pogrešam Chopo. Pisanje je terapija. Človek je bitje, ki potrebuje odmev. Refleksije so lepilo navezave. Spomnim se fanta iz Mumbaia. Divji boj za obstanek na pločniku. Moje izvotljene oči in nekaj fantovih hvaležnih pogledov za kupljeno kosilo.

Ko si sam sredi neznanega mesta, bolje opaziš vloge s katerimi se zamotimo ljudje. Eni so sužnji, drugi »svobodnjaki«, tretji lovci. Mnogo jih izgublja osnovno dostojanstvo in so postali odvečni. Zaradi telesnega ali duševnega stanja niso primerni več niti za sužnje. Prožnost opazovalca je v identifikaciji z vsemi. Lahko se prelevim v vloge vseh. Permutiram podatke, razmišljam, snemam. V zadnjem času najraje pejsaže. Ljudje me utrujajo. Pa to ni odljudnost ali mizantropizem. Zbiram poslednje atome lastne moči, da se ne predam totalnemu malodušju.

Vodi me zmeren optimizem. Večkrat sem slišal na svoj račun opazke glede moje egocentričnosti. Sebičnost so mi očitali grabežljivi oderuhi. Zdaj vidim, da sem pogosto opravljal še dela terapevta in zabavljača deprimiranih sodelavcev. Ljudje smo kot pijavke. Skoraj vedno nas vodi misel na neko korist ali protiuslugo. Favoriziramo tiste, s katerimi bomo v osebnih scenarijih dosegli zamišljene cilje. Velika večina ciljev je povezanih s pridobitvijo materialnega bogastva. Le redko stremimo k izboljšanju lastnih vrlin. Najboljše stvari so zastonj.

Že ob osmih zjutraj je v Rishikeshu vroče. Spomnim se opazk v Sloveniji na račun kulture, delovnih navad in ostalega, kar je predmet stalnih ocen ljudi iz drugačnega podnebja. Sam vidim povezavo med podnebjem in kulturo dovolj izčiščeno. Tako meni tudi Peter Handke, ko je pred leti povzročil začudenje nad svojo ugotovitvijo, da je Srednja Evropa »meteorološki pojem«. Normalno je, da pri 35 stopinjah življenjski ritem diktira sonce, in ne matematični urnik teoretikov managementa. Zelo težko je pavšalno ocenjevati deželo, ki je tako drugačna tudi zaradi geografske lege. Metode opisovanja pa se zmeraj zrcalijo s kriteriji privzgojenih stereotipov.

Po zatonu Mogulskega imperija v 17.stoletju je Indijo sestavljalo preko dvesto majhnih kraljestev. Tudi »majhno kraljestvo« je za indijski podkontinent relativen pojem. Večina jih je bila mnogo večjih od moderne slovenske države in mnogih evropskih držav. V 19. stoletju je zaživela Britanska Indija na čelu s podkraljem. Ta je vodil ta panoptikum različnih držav s političnimi uradniki in vojsko. Vodilno vlogo v tem času so imeli Raje dinastije Rajput. Slednji so v marsičem pospešili transformiranje fevdalne Indije v moderno državo. Običajno so Raje preživeli pol leta na potovanjih po lastnih kraljestvih, živeli v šotorih in osebno sprejemali ter intervenirali kot pospeševalci miru, reda in sožitja.

Durbarji v imperialnem Delhiju so bili sijajna srečanja vseh vladarjev mnogih indijskih entitet: Raj, Nizamov, Maharaj. To so bili zleti, srečanja in konference elit, kjer so urejali zadeve povezane z upravo celotne Indije.

Mnogi indijski vladarji so se po letu 1850 šolali v evropskih šolah ter prispevali k modernizaciji indijske podceline. Zanimivo je, da sta Gandhi in njegov politični komisar Patel, ob razglasitvi neodvisnosti leta 1947, povzela v vzorih in metodah administriranje angleških oblastnikov. Kljub spremembi statusa, so Indijci obdržali parlamentarni politični sistem. Mnogovrstnost in različnost sta prednosti Indije. Zvezna vlada v Delhiju ljubosumno čuva notranjo strpnost, v tem žalostnem času terorističnih napadov in vsakršnih provokacij, v življenju federacije s tisoč milijoni prebivalcev.

Več kot tri mesece sem preživel v državi »gorskih posojank (hill stations). Tudi ta mesta so rezultat razvoja, politike in ekonomije. Več faktorjev je prispevalo k uveljavitvi himalajskih prostranstev. Zmerno podnebje, izboljšane prometne povezave, povečani migracijski procesi. Iz Delhija do Shimle je le nekaj ur vožnje z vlakom.

Videti je, da 21.stoletje postaja neo nomadsko. Indijci veliko potujejo, dežela je imperij 100000 hotelov. Mogoče bo tudi moj občutek boljši, saj sem zapravljal in prispeval nekaj »smeha in pozabe«, v teh očarljivih, magičnih dolinah nedotaknjenih vršacev. Zdi se mi, da sem tu izpolnil velik del osebne vedoželjnosti. In pustil del sebe. To je ostalina na kateri potem spet vzcveti vse najslajše, kar nam je dano okusiti in občutiti.

Kraje in ljudi najbolje občutiš, če se podaš po cestah, ulicah in stezah peš. Ob mojem prvem obisku, sedem let nazaj, je bilo preveč drvenja. Občutil sem, da sem najboljše stvari videl v zbrisih skozi okno avtomobila.

Zato se danes odpravim peš v Rishikesh in nato v Lakshman Jhullo. Nad Gangesom se pretaka pet metrov visoko, kot mleko bela in gosta megla. Voda je deset do petnajst stopinj hladnejša od zraka. Preko tega mlečnega paravana gledam kupole templjev na drugem bregu. Velika množica saddhujev in romarjev vedri pod napušči.. Oblečeni so v oranžno, roza in kožno barvo.

»Sonce se skrije za dva meseca«, pove ljubko dekle, ki izstopi iz vikrama – taksija za 6 do 8 oseb. Napotim se k obrežju. Krasen kip prikazuje Krišno in Arjuno na vozu s četverovprego belih »lipicancev«. Skulptura je nadnaravne velikosti. Kompozicija je dolga 15 metrov in dvignjena nadstropje nad ploščadjo. Kipi so pobarvani. Ta polikromija deluje zelo antično. V Atenah klasične dobe so bili vsi kipi in templji pobarvani. Indija je ohranila stik s prastarim izročilom največjega razcveta antične klasične dobe. Danes po muzejih in gliptotekah občudujemo bele kopije, nekdanja barvitost kipov je izginila.

Z uporabo fantazije se preselim 25 stoletij nazaj. Sprehajam se po forumu, mimo templjev, trgovin, pod kolonadami po prekrasnem marmornem tlaku, do naraslega Gangesa. Spotoma kupim dve košarici cvetja, da ju bom kasneje spustil po reki rek, z dobrimi željami v mislih na ljubljene. Slečem se do spodnjih gat (na ghatih) in se osvežim v hladni vodi. Skulirane možganske procesorje odpeljem z nogami naokrog. Moje oči so na pecljih, medtem ko gledam svete kipce razstavljene po kapelah naokrog foruma in tržnice. Šivini lingami iz črnega marmorja so mokri od dežja. V njih opazujem odseve krošenj starih banjan dreves (figovcev). Po belem marmorju, iz katerega je kiparil Ganesho neznani umetnik, drsijo prozorne kapljice dežja. Medtem tempeljski fant čisti terazzo pred to reko nektarja svetosti. Ganges namaka pokrajine v katerih živi mnogo sto milijonov ljudi.. Ganges jih posredno hrani… Končno se spet preselim v realni čas in naredim nekaj posnetkov.

Mislim, da prispeva k impresijam »naelektrenosti« Rishikesha kinetična energija velike reke. Grandioznost Indije poudarjajo njeni rekordi. Ponaša se z najvišjimi vrhovi sveta. Nižavje ob Gangesu in Bramaputri je največja aluvialna ravnica na planetu. Ta geomorfološka raznovrstnost je ljudem vtisnila svojo moč, kinetičnost in vztrajnost veletoka.

Indija postaja gospodarski velikan. Pred nekaj tedni je G7 Indija povečala v G8. Mit, ki se je širil o Koromandiji že od antike dalje, tako ostaja v 21.stoletju pozabljena pravljica. Globalizem je vstopil že pred mnogimi desetletji. Povsod je mogoče dobiti Coca Colo, pizzo, baterije in računalnike. Velika mesta so ponoči videti kot vsa velemesta na svetu. Razlike so vidne šele, ko posveti neizprosno sonce. Redne avtobusne, železniške in letalske povezave so moderne Indijce zasužnjile. Panoji oglaševalskih agencij izžarevajo v globalni ikonografiji podobne konzumne ideale kot v Sloveniji. Videti je, da napredku ni mogoče ubežati v puščavništvo ali askezo svetih mož. Sprašujem se le o razporeditvi bogastva v moderni Indiji in zlati sredini, s katero se že od časov Budinih eksperimentov, kako doseči ravnotežje, ubada tudi zahodna družba.

Osebno svetosti ne pojmujem, kot odrekanja osnovnim potrebam ustvarjalnega človeka. S tem mislim na ureditev doma, družinsko življenje, in seveda tudi nakupovanje potrebščin. Z njimi sta me najprej opremila mama in oče, kasneje pa z lastnimi prisluženimi denarci vsakdo razpolaga glede na debelino lastne denarnice. Problem pri nakupovanju je strateška ocena investicije, njene vrednosti in potrebe ali apetita, ki nas navede, da ali ne vstopimo v trgovino, banko ali zavarovalnico. Zaradi zavisti, občutka prikrajšanosti ali tekmovalne kljubovalnosti se kolo merkantilne produktivne družbe obrača že tisočletja. Upam, da v pravo smer. Nepremišljenosti najbolj poudarjenih frustracij svet presnavlja že tisočletja v medsebojnem vojaškem obračunavanju.

Mogoče se zdi moje izvajanje dokaj prozaično, celo cinično. Ampak tak je Rishikesh in trenutek danes, tukaj in zdaj.

<- - BLOG - ->