<- - BLOG - ->

Ker zakon Grka Arhimeda, star 2500 let govori, da fizična telesa izpodrinejo lasten volumen tekočine (in so zato lažja); ker Evklidova geometrija stoji dalj, kot dve tisočletji, sem ob pogledu na kopalce na obali Gangesa, očaran nad prizorom starim kot sveto pismo Indijcev – Vede. Arhitektura je vzcvetela zaradi povečane vloge razuma. Razvoj matematike je rezultiral kompleksnejše gradnje.

Arhitekti jamskih svetišč v Ellori in Ajanti so pripravili pred pričetkom trodimenzionalni načrt volumna celotnega objekta, ki so ga »videli« v monolitni skalni steni. Kamen so pričeli odstranjevati od zgoraj navzdol. Počasi so napredovali v globino. Tlaki v pritličju so nastali na koncu. Postopek je torej reverzibilen sedanjim običajem, ko se hiše gradi iz temeljev do strehe. Že v tem oksimoronu se doba budističnih svetišč močno razlikuje od sedanje.

Prvo svetišče v Ellori – budistična chaitya iz petega stoletja pred Kristusom, poslednje majestetično razkošna hindu vihara tempelj Kailasha, iz leta 1000 našega štetja, (in desetine drugih nastalih vmes) pripovedujejo razvojno zgodbo petnajstih stoletij. V tem času so segli kreatorji podobnih gradenj tudi daleč proti vzhodu (v Indonezijo) in zahodu (Afganistan). Pa vendar se je budizem v 21. stoletju ohranil le v nekaj deželah.

Jame v Ajanti so razmeroma najbolje ohranjene, ker so jih zapustili že pred tisoč leti. Zato so se ohranile številne poslikave. V džungli je jame naključno odkril ( leta 1819 ) lovec na tigre John Smith. Ime reke Wagora, ki teče pod skalovitim ovinkom soteske, polne prelepih jamskih svetišč, pomeni reka tigrov. Budistom sta izbor magičnega kraja in zatišna lega, predstavljala bistveni del arhitekture.. Po vsej Indiji je moč občudovati tisoče podobnih sakralnih objektov.

Stara indijska mesta locirana ob mnogih rekah praviloma častijo vodo. Ob vodnih arterijah življenja stojijo templji. V sušnih predelih ob zahodni meji v Rajastanu, Gujaratu, na Dekanski planoti in povsod v Južni Indiji, so zbiralniki vode (tanki), v središčih starih kultnih krajev, bistveni člen arhitekture. Indija je dragocena svetovna kulturna posebnost. Tu še živijo kulti, iz katerih izhaja tudi zahodna civilizacija. Indija je ostanek prapočela in izvira vednosti.

V neki zgodovini sem prebral hipotezo, da prvi brsti šamanizma sovpadajo s tisočletji pred uporabo kovin. Vsa Evroazija in Severna Afrika je bila že v tem času enoten kulturni prostor magov. Ti učenjaki so opazovali gibanja nebesnih teles in preučevali delovanje zdravilnih rastlin. Povsod v tem prostoru je mogoče zaslediti navpik postavljene kamne – menhirje. Nekateri imenujejo to arhitekturo megalitov za čas Kaldea-e Media-e. Označevanje kultnih mest s takimi sohami verjetno časovno opredeljuje nastanek prvih stalnih naselbin, pričetek poljedelstva in opuščanje selitvenega, nomadskega načina življenja. Kakorkoli že, megaliti so prvi znaki človekove ustvarjalne narave in prapočelo arhitekture.

Do časa gradnje budističnih in hindujskih jamskih templjev, je znanost zelo napredovala. Astronomske danosti so Indijci razumeli sočasno z Babilonom, Grčijo in Rimom. Napovedovali so sončne in lunine mrke. Astronom in matematik Aryabhata je pomembno dopolnil proučevanje revolucije Meseca okrog Zemlje. Okrog leta 499 našega štetja je z natančnimi opazovanji in meritvami izračunal lunin obhodni čas. Ugotovil je nihajoči obhodni čas lune. Ta poteka v ciklusu 23000 let. Te iregularnosti navidezno statičnih, nespremenljivih naravnih procesov so ljudje sposobni razumeti, odkar uporabljajo boljša matematična in tehnična orodja.

Astronomija je prisotna v arhitekturi in kultih različnih obdobij. Pogosto na spomenikih nastopata simbola sonca – surye in lune – chandre.

Seveda ta povezanost ni slučajna. Celotna »pleča« indijske podceline opaša severni povratnik (tropic of cancer). Na severu od tega vzporednika leži Gangetsko nižavje s Himalajo, južno veliki trikotnik Dekana.

<- - BLOG - ->