<- - BLOG - ->

Drugič na obisku pri Nicky Bhagat v Dehra Dunu. Prvič smo bili tukaj z ekipo: scenaristom, igralcem in avtorjem dokumentarno-igrane serije Potovanje predaleč – Evaldom Flisarjem, snemalcem Vladom Draškovičem, asistentom Andrejem Hefferletom, dramaturginjo Jano Bauer ter z našo igralko, hčero Nicky Bhagat, Sumitro Bhagat. Njena »domačija« je lepa vila sredi zelenja v zatišni četrti Dehra Duna, ki je pred petimi leti postal glavno mesto nove indijske zvezne države Uttaranchal. Sumitra se je poročila in živi v Veliki Britaniji. Nicky me povabi na kosilo. Spominjava se njene vloge kostumografinje in svetovalke na moji prvi poti preko Indije, dolgi 12000 kilometrov. Prav zaradi Nicky in njenega nevsiljivega spremstva, smo uspešno posneli vseh sedem delov zamišljene nadaljevanke. Nicky je arhitektka, zato je njen dom odsev njene duše. Veliko zelenja in skladnosti v okolju in njeni notranjščini. Pred menoj sta še dva tedna Indije. Nicky odsvetuje južno Indijo v tem času, saj je še topleje, kot na severu. Zračna vlaga se zažre celo v papir in tekstil. Kmalu se posloviva.

V Rishikeshu imam vrata in okna odprta na stežaj. Prepih opravi z vlago ali vsaj pričara iluzijo znosnega hladu. V tem času v Rishikeshu praznujejo Šivin orakelj. Preko dveh elegantnih visečih mostov v Lakshman Jhulli in Ram Jhulli (Jhulla pomeni most ali brv) se zgrinja na obrežna stopnišča in k templjem na tisoče pisano oblečenih romarjev.

Moderna svetišča (mandirji) imajo lepe marmorne tlake različnih barv. Stopnišča ob Gangesu so obložena s kamnom rožnatih, belih in zelenih odtenkov. Sedemnajst nadstropni Mandir v Lakshman Jhulli je prvenstveno namenjen prenočevanju romarjev in sekundarno svojemu sakralnemu namenu. Tisoče romarjev na svoji yatri, poti očiščenja, pač mora varno prenočevati in stanovati.

V Ram Jhulli so lepi stari ashrami. Kompleksi razvejanih, le dvo ali troetažnih poslopij, so povezani s prehodi. Vmes so lepi ozelenjeni atriji, dvorišča s starimi drevesi (ficus religiosa). Barvita tropska vegetacija, kjer je strižena živa meja kroton (codiaeum variegatum), hindujskega formalnega vrta v sozvočju z dekorativnimi portali in oboki prehodov. Male plastike, ornamenti pričarajo vtis romantične pravljice. Lom svetlobe v dežnih kapljicah na listju ustvarja iluzijo iskrenja. Oddaljeno žuborenja Gangesa, odmevi človeških glasov in glasbe, trepetavi zvoki tisočih korakov s tržnice, ustvarijo občutek resničnosti.

Arhitektura kultnih krajev je bila zmeraj v funkciji pričarati vzdušje transcendentnega iluzionizma. Kontemplativna narava verskega obredja vzpodbuja subjektivno doživetje posameznika, ambient generira izvir lastnega potenciala ali sposobnosti domišljijskega vživljanja. Če te vodi k takim mestom, ne glede na svetovno nazorsko usmeritev in versko pripadnost, pozitivna ljubeznivost radovednosti in spoštovanja, so doživetja »odkrivanje« mnogih podobnosti. Marsikdo seveda vidi drugače. Upajmo, da bo raznolikost ostala tudi v našem stoletju, atribut podobnosti v drugačnosti.

Komercialni vidiki verskega turizma niso zanemarljivi. Glas o Rishikeshu je v zahodne (in tudi slovenske) medije prišel v drugi polovici 60 ih let, ko ga je obiskala glasbena skupina The Beatles. Sri Maharishi Mahesh jogi je le en, od meditativnim tehnikam in telesni vadbi namenjenih, joga centrov v Ram Jhulli. Takrat so Beatli prijezdili na konjih, v Rishikeshu še ni bilo mostov in masovnega turizma.

Pred starim templjem Lakshmana srečam krišna brata iz ZDA. V Rishikesu živi že več let. Ker osebno sodim med ljudi, ki gojijo zmerno avtodistanco, s ščepcem samoironije do lastnih napak in zmot, občudujem svobodo in nekonformizem Američanov.

Življenje navsezadnje mora človeka zadovoljiti. To je sreča. Občutek izpolnjenosti, smiselnosti in potrebnosti daje polet. Pretirana skrb za ustvarjeno krni občutek ustvarjalnega zadovoljstva, s katerim enačim srečo. V bistvu so občutja posedovanja le paravan osebne obrambe in orožje zaščite svojih produktov. V Bhagavadgiti bog Krišna posvari Arjuno pred slepili, ki jih povzroča pretirana navezanost na ustvarjeno in pridobljeno. Če je sreča odsotnost trpljenja, potem lahko vsakdo pri sebi razmisli o koreninah lastnega nezadovoljstva in nesreče. Tako si lahko pomaga k bolj zadovoljivemu načinu življenja.

<- - BLOG - ->