<- - BLOG - ->

Sedmi dan v Rishikeshu. Prvo sončno jutro odkar sem tu. Šel sem se še enkrat umit v reko. Barve modrega neba, belih in sivih oblakov, mlečnega Gangesa in zelenih gozdov na okoliških vrhovih. Naredim nekaj posnetkov. Otroci se nagajivo mečejo v valove. Njihova bakrena telesa se lesketajo. Po umivanju grem na konec ghatov. Vidim sence oblakov na gladini reke. Počasi potujejo preko pejsaža. V obe smeri Ganges vrtinčita dve sipini sredi reke. Gati na desnem bregu so postavljeni ob šibkejšem stranskem kraku Gangesa. Tja in nazaj sem šel peš po zgornji cesti.

Sredi razkošnega zelenja se za plotovi nizajo razsežni ashrami. Vroče je za umret. Slišim lepo žensko petje. Med iskanjem motivov stopim z glavne ceste pod obok starega ashrama. Velik atrij in široke senčne arkade. V belo oblečen saddhu meditira pod oboki.

Nenadoma se zavem odnosa sence in arhitekture. Senca po sestopu z razbeljene ceste, pod oboki osveži. Med stebri pihlja hladna sapa. Prepih posuši potne kaplje. Podnebje diktira siesto v Rishikeshu od poldneva do štirih popoldne. Celo odpornejši Indijci v tem času zaprejo štacune.

Umetnost bivanja v tem podnebju sloni na premišljeni postavitvi bivalnih prostorov, izkoristku svetlobe in pretoku zraka. Majhna okna proti jugu, obzidani senčni atriji z vrtovi, fontane in lope v senci starih dreves, so najboljši antični »air condition«, ki ne troši energije.

<- - BLOG - ->