<- - BLOG - ->

Razmišljam o Prešernu in njegovem verzu: »Ne vedel bi kako se v strup sprevrača vse, kar srce si sladkega obeta…« Bil je otrok romantike, rojen le 11 let potem, ko so v Parizu zapisali: »Enakost, bratstvo in svoboda«.

Svoboda budizma je diametralno nasprotje čustvovanju velikih pričakovanj, ki se je kot epidemija razširjalo med intelektualci po Evropi, v začetku 19.stoletja. Budisti ne pričakujejo ničesar, kar bi moglo ogroziti notranji mir kontemplativnega vztrajanja. Navsezadnje je sindrom velikih pričakovanj, ki je zmeraj rezultat želja, povezanih z nedosežnimi cilji, še dandanašnji nihalo, usodni pendulum zahoda zazrtega v osvajanje ciljev.

Razočaranja Evrope po koncu fevdalnega absolutizma, so se v naslednjih dveh stoletjih štela v milijonih pobitih vojakov in civilistov. Totalitarizmi dvajsetega stoletja so vzbrsteli na isti podlagi velikih pričakovanj in se sesuli v grenkih razočaranjih sredi opustošenih dežel izmaličenih prebivalcev.

Seveda sočustvujem s Prešernom. Menim pa, da je trpel tudi zaradi prevelikega števila zvrnjenih kozarcev in doživljal deziluzijo. Ampak tako je gorivo pesnikov v deželah, kjer je legalna droga etanol. Že v primerjavi med Prešernom, in 19 let kasneje rojenim ameriškim poetom, Waltom Whitmanom se izkristalizira bistvena razlika med pragmatično Ameriko in dekadentno Evropo. Whitman v svojih pesmih ne izraža nobenih velikih razočaranj. Nasprotno veliča sposobnosti kreativnega  človeka – produktivnega svobodnega pacifista. Je panteist in razvijalec ameriškega sna.

Prešerna so uničevali nacionalistični protislovenski cenzorji, ki so marsikatero njegovih čaš vina začinili s strupom. Še bolj žalostno je dejstvo, da se Evropa še v 21.stoletju ubada s problemi, s katerimi so naprednejši Američani opravili po odpravi suženjstva. Razlika med produktivnim Whitmanom evropskim nacionalizmom (upajmo, da ga bodo zrelejši politiki v Združeni Evropi prerasli), je v različnem dojemanju realitet življenja. Izražanja osebne svobode v delu, veri, življenjskem slogu. Whitman je doživel visoko starost in doživel spremembo rodnega Brooklyna iz kmečkega podeželja v predmestje velemesta New Yorka. Prešeren je v svojih 49 letih doživel malo sprememb in končal razočaran v provincialni zatohlosti Kranja.

Zdi se malo čudno, da razmišljam o poeziji in mentalnem tonusu, dveh velikih pesnikov sodobnikov, tu sredi razbeljenega glavnega mesta Indije. V sobi z dvema ventilatorjema ugotavljam, da nisem ob zaključku svojega potovanja niti malo razočaran, ker nisem pričakoval nič sladkega, niti me niso vodili nedosežni cilji.

V 21.stoletju se je treba upreti tendencam razvoja, ki vodijo cele kolose v smeri poslednjega razočaranja - nuklearnega holokavsta. Treba je prisluhniti antičnim modrostim. Kot Ramyani. Lakshman Jhulla v Rishikeshu pripoveduje zgodbo…

<- - BLOG - ->