<- - BLOG - ->

28.julij, Delhi

Delhi je res velik. Po današnjem pešačenju iz severnega Delhija, kjer bivam v sobi 203 hotela Wongden, v center Delhija, se mi zdi še večji. Široka obvoznica oklepa mesto. Do Amritsarja in pakistanske meje je le 405 kilometrov.

Ko ubiram, ob robu natlačene avenije, korak proti Rdeči trdnjavi, mimo povoženih psov, na katerih se pasejo roji muh, v kaki hlačah mojega pokojnega očeta, in rdeči brezrokavni majici, kupljeni v tibetanski begunski koloniji Majnu Ka Tilla, se v obe smeri z gromozanskim hrupom vali desettisoče avtomobilov, tovornjakov, avtobusov, rikš, triciklov in dvokoles. Velemestna tekmovalnost pehanja za zaslužkom. V tem mestu vseh presežkov imperialne mogulske in britanske in moderne Indije, se uveljavijo le najbolj propulzivni (in agresivni). Mnogi prišleki končajo na pločnikih. Berači žalostnih oči na vseh križiščih med rdečimi intervali stegujejo roke v odprte kabine rikš ali trkajo s prosečimi pogledi na stekla avtomobilov. Z menoj imajo srečo, saj sem z denarjem za njihove razmere dobro založen. Na bankovcu oranžne barve za 10 rupij se smehlja Gandhi. Navdaja me občutek, da sem tudi sam neke vrste odvržen in zapuščen pes, ki ga lahko vsak hip povozi novopečeni lastnik trgovine mobilnih telefonov ali preprodajalec marmelade iz Ptuja. Zakoni preživetja v tem (in drugih mestih) metropolisu niso naklonjeni sentimentalnim in občutljivim. Ljudje hitijo na Rajpath, Peti aveniji ali Champs Elysees podobno tekmovalno.

Razkorak med imperialno luksurioznostjo mestnih četrti bogatih, in stranskimi ulicami »povoženih psov« nakazuje vsako veliko mesto, kjerkoli na svetu.

Delhi je sredi julijskega monsuna vroč in soparen. K sreči je skoraj povsod mogoče najti nekaj sence. Muhe z mrtvih psov seveda z lahkoto letajo naokrog. Mogoče nekatere pristanejo na sladoledu v restavracijah luksuznih hotelov, kjer dame s srebrnimi žličkami srebajo sorbet ali poslovneži pijejo pivo , medtem ko kliknejo na svoje notesnike, da razpošljejo pomembno pošto. V Manaliju so se muhe utapljale v moji beli kavi, ki jo je prinašal Tipu, na balkon Jungle Bungalowa. Podobno je bilo v času kralja Assurbanipala v mezopotamskem Babilonu. Muhe so se pasle po odrtih kožah sovražnikov razpetih vzdolž avenije, po kateri so ljudje hodili, od vrat boginje Ishtar do razvpitega stolpa – Zigurata. Danes predvajajo podobe razmesarjenih žrtev po televiziji. Muhe pa še vedno letajo.

Kljub temačnemu interludiju, metropolitanski utrip prinese v moje sprehajalsko srce veliko vedrine. Obrazi mimoidočih, šelesteči svileni sariji, lepi turbani Sikhov in pretežno po zahodni modi oblečena mladež, ustvarjajo podobo dinamične indijske prestolnice. Vsakemu šoferju rikše pripovedujem in razlagam svoje poglede. Večina se strinja z mojimi opažanji. Prijazni so. Večina pa seveda ne izžareva moje evropske vehementnosti in včasih agresivnosti. Tisti zavrženi, žalostnih oči še posebej ne. Ko »vržem« svoje telo v rikšo, ugledam tri metre stran sedemnajstletnega, podhranjenega fanta z veliko belo plastično vrečo na hrbtu. Najina pogleda se srečata in si sledita, medtem ko rikša speljuje s parkirišča v tok prometa. V srečanju najinih pogledov se v nekaj sekundah razvije vsa bistroumna nesmiselnost usode. On je zavržen in jaz sem zavržen. On nosi oprtano bisago, jaz svoj fotoaparat. Življenje je tako enostavno in kruto. Utopim se v njegovih globokih očeh. Rikša počasi speljuje in fant sledi mojim očem. Moja zavrženost je drugačnega kova. V Indiji moraš imeti debel ščit, s katerim se ogradiš od resničnosti. Sončna očala za katerimi skriješ solze.

V nekaterih ljudeh je mogoče začutiti sposobnosti medijev. Podobna soočenja sem doživljal povsod. Patetično nemoč, ki jo povzročajo taka soočanja, skrivam v najbolj oddaljenih kamrah podzavesti. V pogledu zavrženega brezdomca na Connaught squaru uvidim lastno zavrženost nosača lastne bisage izgovorov, s katerimi se pretvarjam in lažem samemu sebi. Tragedija oddaljevanja in približevanja osebnosti, ljudi, celih narodov, končno univerzalnega principa gibajočih se nebesnih teles v medsebojnih konstelacijah.

Včeraj sem že petič obhodil Connaught square. Pod neoklasicističnimi arkadami je tisoče luksuznih trgovin, restavracij, potovalnih agencij, bank in uradov. Razmišljam o idealnem mestu, kjer je arhitektura podrejena ljudem in ne prevoznim sredstvom. Pred 80 leti so bili avtomobili prej redkost, kot vsakdanjost.

 Ljudje so se sprehajali pod senčnimi koridorji, kramljali, kosili in nakupovali. Bilo je mnogo manj hrupa in smradu. Delhi je imel mogoče dva milijona prebivalcev. Človek je v tem času še posedoval občutek intimnosti. Danes je mesto deset krat večje. Center je popolnoma zasičen in natlačen. Prerivanje mi je bilo od nekdaj najbolj odvratna lastnost.

 Ne le v urbanizmu ampak tudi v medčloveških odnosih, kjer je logika komolčanja stalnica. Vsi ljudje hitijo. Nihče ne opazi brezdomske matere in njenega sina, fanta žalostnih oči s culo… Najbrž sem deloma atavist. Čas si organiziram tako, da lahko grem peš 15 kilometrov, ker se mi ne mudi, kot prej, ko so bili otroci manjši, služba disponirana, in poklicni red podrejen diktatu urinih kazalcev. Izkoreninjenost sedanjosti v glavah in pod nogami, je rezultat zanemarjanja klasičnih vrednot. Pregovor »hiti počasi« in »dva krat premisli, preden izgovoriš«, je iluzija starokopitne zaplankanosti. Svet tekmuje v hitrosti in preštevanju bogastva. Plehka dvoumnost sloganov poneumlja. Žlahtno prapočelo humanizma je v žrtvovanju iz ljubezni in delu.

V Times of India preberem, da je 30% ljudi v Delhiju predebelih. Dve tretjini Indijk je nepismenih. Funkcionalna nepismenost je vse večja tudi pri nas. Kolesarskih steza je manj kot parkirišč. Tudi predebelih bolnikov je vse več. Pri nas zaradi kulture podnebja revni ne prosjačijo na pločnikih ampak izpolnjujejo birokratske obrazce po uradih socialnih služb. Zavrženi starci umirajo pozabljeni v bolnišnicah »smetiščih za umirajoče« (citat dr.Flisa v časniku Večer).

Vse galerije Connaught rondoja arhitekta Lutyensa, iz tridesetih let dvajsetega stoletja, so velika ura glavnega mesta Indije. Ure sprehodov po tem modernem keltskem »Stonehengeu« odkrivajo solarno naravo te arhitekture. Oboda zunanjega kroga trga se dotika solarni observatorij Jantar Mantar, ki ga je v Delhiju postavil Raja Jai Singh II. v osemnajstem stoletju. Videti je, da gre v srcu Delhija za nadaljevanje antične arhitekture, podrejene opazovanju sončnega in luninega ciklusa. Stebri drsijo v ritmu nog sprehajalca, kot telegrafski drogovi v pogledu iz kupeja vlaka, kjer je Albert Einstein pričel razmišljati o prostoru in času, hitrosti in pospešku ter varljivosti predstav.

V cepetanju čevljev, opankov, v odmevih prometa in oddaljenih razgovorih tisoče ljudi, s katerimi kolovratim spodaj, mimo bleščečih trgovin, se me poloti naveličanost.

Na tem kolesu in pnevmatiki Delhija so že močno izražene poškodbe. Zanemarjenost nekaterih starih draguljev arhitekture je evidentna tudi drugod po svetu. Boleče je dejstvo, da najnovejše v kulturi urbanizma izraža vse, kar pooseblja kaos in nekulturo ahistoričnega globalnega načrtovanja. Tak je Gurgaon, 40 kilometrov stran, ultramoderni Delhi v izgradnji. Stranski učinki kaotičnega uniformnega načrtovanja bodo odmevali v patologijah prebivalstva več rodov. Dobre ideje so bile vedno izraz iskrive inovativnosti. Ključ je v individualnosti. Osebnost daje pečat. Ne posnemanje. Vse, kar je bilo zgrajenega v 19.stoletju nosi pečat unikatnosti. Po dveh svetovnih vojnah v XX. stoletju so se mesta gradila pospešeno. Modernistična arhitektura je vpeljala višje bivalne standarde, a mesta so si postala zelo podobna. Izgubila so čar unikatnosti. Bojim se prihodnosti, kjer bo vse približno enako ali podobno. Veliki brat izgublja smisel za realnost. Ne opazi več fanta s culo žalostnih oči. Brat ni opazil, da je fantov in mater s culami na stotine milijonov. Te množice lahko lepega dne »izklopijo« tudi vaš televizor ali moj računalnik.

V zmernem optimizmu se odpravljam iz Delhija.

Zaključna pesmica – letališče Chattrappati Shivaji Mumbai, 29. julij

Zdaj ali nikoli,
Včeraj ali jutri,
Ves čas odkar
Sem sam sem vsi,
In ves spomin
Na prejšnje dni
Se jutri ponovi.

<- - BLOG - ->