<- - BLOG - ->

Zjutraj jo mahnem do Opere. Mesto je izredno lepo. Ulice so ciste, bolj kot v Evropi. Zaradi blizine morja je kljub prometu zrak cist. Veliko je zelenja. Na Oxford streetu so posadili drevored mladih platan. Tej ulici pravijo sydneyski Champs Elysees. Historicni center prerascajo vrtoglavi neboticniki. Ulice majhnih enonadstropnih vrstnih druzinskih hisic so deset minut hoda stran. Praviloma so oaze miru. Mesto je kozmopolitsko. Mentalni karakter prebivalstva s tipicnim angleskim pecatom. Za uglajeno zunanjscino pregovorne prijaznosti ljudje hitijo po cestah na lovu za denarjem. Produktivni so morali biti, da je v nekaj vec kot dve sto letih zraslo tako lepo, bogato in dinamicno mesto. Celo najnovejsa arhitektura v tem ambientu deluje lepo. Ne vem ali je tako zaradi cudovite lokacije Sydneya ob razclenjenem zalivu poloznih obal. Sredozemsko podnebje akcentira razpolozenje in videz. Mislim na temperament ljudi, posebno svetlobo in rastlinstvo.

Ceprav de facto sonce na juzni polobli potuje po severni polovici neba, je v tem mestu zamenjanih smeri in horizonta iluzija neopazna. Ce ne bi vedel, da sem na juzni hemisferi planeta, s cuti spremembe ne bi mogel opaziti.

Hotel verige Mirvac - Sibel, kjer bom do ponedeljka, je cebelnjak mnogih kapsul. Ceprav je soba razkosna, pa vendar na halogenskih zarnicah v kopalnici prodira na stropni belez rja korozije. Clovesko hotenje sledenja popolnosti v bitki s casom izgublja smisel. Ta patina nas vse spravlja ob zivce. V tem hotelu smo vsi neke vrste poskusnih zivali casa. Blesceci neonski  neboticniki Sydneya bodo s casom pridobili sarm, kot ga imajo danes stare opecne stavbe in cerkve iz pescenca, zgrajene v devetnajstem stoletju. Ta arhitektura je se vedno lepa. Najboljse dosezke stavbarstva tega casa modri zupani Sydneya obnavljajo in ohranjajo. Mesto, staro le dve sto dvajset let, izpricuje moc ustvarjalne energije Anglezev in njihove kulture.

<- - BLOG - ->