<- - BLOG - ->

Predvcerajsnjim sem potreboval 5 ur in dve seansi v dveh razlicnih internetnih poslovalnicah, da sem pricel objavljati blog - dnevnik na teh straneh. Ob dragocenem casu sem porabil se 14 dolarjev, ce ne stejem stroskov izdelave fotografij. Tako se danasnje jutro sprasujem o motivih, s katerimi se clovek spravi k delu, o poklicnih kodeksih, zaradi katerih sem doma obupal. Grobo krsenih v avtorsko pravnem smislu in v posmeh profesionalcem iz sveta gibljivih slik. Po drugi plati pa me je stiska pripeljala v novo etapo raziskav, in doprinesla k vecji samozavesti ustvarjalnega umetnika.

Sprasujem se o temeljnem vprasanju vsakega delavca *za ljubi kruhek*, ce citiram naslov pesmi nasega velikega pesnika Janeza Menarta. Beseda tece seveda o placilu za primerno opravljeno storitev.

Henry Ford je pricel kmalu po letu 1900 sestavljati poceni avtomobile po novem sistemu na tekocem traku. Delovni dan je takrat trajal 12 ur. Delavci so bili po dveh ali treh tednih monotonega dela tako izcrpani, da jih je vecina dala odpoved. Ford je bil prvi, ki je logicno analiziral necloveske razmere in uvedel 8 urni delavnik. Mehaniki so potem vzdrzali ob delu. Danes se avtomobilska industrija robotizira, v Franciji uvajajo 6 ali 7 urni delavnik. Drzavna uprava postaja odvisna od informatskega knjigovodstva. Milijone delavcev zre v zaslone. Superstruktura civilizacije v 21. stoletju temelji na racunalniski tehnologiji implementirani v osemdesetih letih 20.stoletja. Isaac Asimov je postavil zakone robotike. Prvi magistralni govori, da robot - stroj, ne sme uniciti cloveka, ga raniti ali motiti. Te misli so rezultat tehnoloskega razvoja v 50ih letih.

Danes desetine milijonov ljudi uziva pomirjevala, antidepresive ter ostale inhibitorne nevroleptike. Mnogi delajo na stolih, s katerih zro v zaslone terminalov. Zdi se, da v stolpnicah korporacij v Sydneyu tako sluzi ljubi kruhek stotisoce delavcev.

Sprasujem se o lastnih motivih za tole samooglasevanje. Razmisljam o svojih dolgoletnih izkusnjah z izdelavo dokumentarnih televizijskih programov. Tudi moje delo je povezano in namenjeno sporocanju preko zaslonov. K sreci sem dosegel stopnjo visoke avtodistance. Samoironija je zdaj zavedanje, da je eksistenca tudi kaj drugega, kot tezenje po internetu in snemanje efemernih televizijskih filmov. Predvsem je eksistenca odvisna od dohodkov. Prihodnji teden bom pricel iskati delo.

Ko sem danes zjutraj zapuscal supermarket Woolworths, je pricel piskati alarm pri izhodu. Varnostnik me je opozoril na vir signala - vlazilno kremo Garnier, in zahteval racun. Odprl sem nahrbtnik, v katerem obicajno tovorim specerijo, fotografsko opremo in osebne reci. Pokazal sem mu racun in opravicil se je. Gotovo je prislo do napake. Nesrecnez je bil delezen mojega neprimernega komentarja, da se je nemogoce opraviciti 20 milijonom pobitih Evropejcev leta 1945.

Bil sem naivnejsi kot sem danes. Napadalnost izvira iz obcutka uzaljenosti in prikrajsanosti, namisljenega ponizanja. Pregled na izhodu me je dobro razkuril. Vso pot do hotela sem razmislajal o smislu nadzora. Ceprav nisem nikakrsen angel, pa vendarle nisem kleptoman.V dobro voljo me je spravila mamica s petletnim sinom. Sprasevala me je po Victoria streetu in klepetala sva med hojo po William streetu.

Danes je svet nadziran bolj, kot si je mogel leta 1948 predstavljati George Orwel, avtor znamenitega romana 1984. Svet dehumaniziranega tehnoloskega Velikega brata je crna utopija. Ker nisem paranoik, in se ne bojim tudi zolcno izrazati osebnih stalisc do realnosti, kot jo dozivljam z osebnim instrumentarijem, se bom odpravil na potep. Sydney je tako velik, da bi potreboval vsaj eno leto, da bi ga spoznal povrsno.

<- - BLOG - ->