<- - BLOG - ->

Dim gozdnih pozarov je zavil Melbourne v kopreno meglic. Hude termicne nevihte so zvezno drzavo Victoria in drugo najvecje avstralsko velemesto, ki je zivljenjsko odvisno od elektrike, ohromile. Ne delujejo dvigala, razsvetljava, hrana v hladilnikih se kvari. Vsi prebivalci se pritozujejo nad razmerami. Ze zjutraj je 31 stopinj. Nemogoco vrocino poudarjajo stevilni pozari, s katerimi se bori na tisoce gasilcev in prostovoljcev. Guverner Victorie je oznacil letosnjo suso za najhujso v zgodovini te drzave.

Avstralska poselitev in kultura izrascata iz velikih metropolitanskih centrov. Veliki sistemi so ob nepredvidljivih ekscesih, kot so brez dvoma naravne ujme, bolj ranljivi, kot samozadostne povezane majhne vaske skupnosti. Po drugi plati pa je avstralska druzba eksekutivno delujoc ansambel, ki v vseh sferah deluje uigrano. Elektriko so ponovno napeljali in povezali pretrgane daljnovode.

Seveda se pred vsakrsno politiko postavlja vprasanje: Do kod se supervelemesta se lahko sirijo, da ne pricno pozirati samih sebe, svoje osnovne substance - prebivalcev? S tem  mislim na kvaliteto zivljenja in ekologijo celostno. Navsezadnje najvisjo ceno in efekte stranskih ucinkov zivljenja v mnogomilijonskih metropolah, na svojih plecih placujejo in prenasajo mescani.

Potepi po razlicnih cetrteh Sydneya se pocasi razvrscajo v slikanico. Predvcerajsnjim sem se peljal s podzemno zeleznico v Sydenham, sest postaj s Kings Crossa. Spet je crknila kamera, peljal sem jo na JVC servis. Podzemna zeleznica deluje tekoce in je udobna. Redni mestni avtobusi povezujejo odrocnejse primestne cetrti. Tisoce taksijev drsi po lepih avenijah Sydneya. Avtobusna voznja stane od 2 do 4 dolarje, voznja s podzemno zeleznico 4 dolarje in krajsa rajza s taksijem 10 dolarjev. Kolesarji so crne ovce v prometu Sydneya, ceprav sem opazil, da na televiziji oglasujejo kolesarjenje kot trend zdravega zivljenja.

Sydenham, kjer mi bodo ponovno zrihtali kamero za 5oo dolarjev, je cetrt skladisc, servisov in malih proizvodnih obratov. Sprasujem se, kaj neki je narobe s kamero? Za remont po indijskem potovanju sem placal 750 Eurov pooblascenemu servisu JVC v Ljubljani. Ko sem jo razpakiral v Avstraliji, je bila popolnoma zaprasena. Pa jo redno cistim in zgledno skrbim za tehniko. Vcasih se mi zdi snemanje in vse okrog samostojnosti pravo junastvo in mucenisko Sizifovo delo.

No ja, hotel sem nadaljevati s slikanico Sydneya, s primestjem v Sydenhamu. Ta sektor je v pristajalnem koridorju tukajsnjega letalisca. Vsakih par minut prihrumi sto metrov nad hisami ogromno letalo. Pescev takorekoc ni. Vsi se vozijo. Dolge ulice se sekajo v rastru sahovnice. Pritlicne ali enonadstropne hale, skladisca in obcestna parkirisca so videti opustela. Pa vseeno v tej obrtni coni, kjer vmes stanuje v skromnih vrstnih hisicah delavski razred, zacutim neustavljivo privlacnost Ulice ribjih konzerv Johna Steinbecka. Ali zaprasenih predmestij Amerike Jacka Kerouaca in predvsem Melje v Mariboru, in Dravo, kjer sem kot najstnik sluzil prve pocitniske denarje, v tedanjih cvetocih komunisticnih tovarnah. Tudi gospa ob pultu JVC servisa je normalna in prijazna zenska zajetne postave, bezno podobna Desi Muck. Vlije mi nekaj dobre volje.

Te ulice v predmestju pa so tudi zelene in niso asfaltna dzungla. Srecam mladi par s pet tednov starim otrockom, ko sprasujem za naslov 9o Sydenham Road. Na drugi strani zeleznice se siri socno zelena trava sportnih igrisc. Vame se naseli tezko opisljiva sestavljanka podob iz preteklosti. Skupni imenovalec tega deja vuja je obcutek, da smo vsi ljudje na svetu nekoc doziveli, vsak zase, tako sliko zapuscenosti iz predstav povezanih z izkusnjami minulega casa.

V vseh skladiscih so ljudje v senci, skriti pred opoldansko pripeko. Sto metrov nad mojo glavo so ljudje v trebuhih belih rohnecih avionov. Za potemnelimi okni mimovozecih avtomobilov so vozniki. A vendar je vsak zase sam, enovit in srecno usmerjen na poti k trenutnemu cilju. 

<- - BLOG - ->